Petek, 20. 11. 2009
Borja
Plošča '100%' je neobdelan in zrnat zvočni paket, ki demonstrira, da turntablistično drgnjenje vinilov, ki ga sicer povezujemo s hiphopom in rockersko drgnenje kitar nista nemogoča kombinacija. Še več, plošča pokaže, da imata v resnici veliko skupnega, saj je osnova obeh praks neprefinjena neposrednost – legitimnost si protagonisti zagotovijo le, če igrajo v grooveu, točno in “z jajci”. Prve asociacije so Jimmy Hendrix, Robert Plant, Screamin' Jay Hawkins in bluesovska eksplozija Jona Spencer
Kanadski karizmatični didžej oziroma turntablist Kid Koala, s pravim imenom Eric San, ki praska plošče od svojega trinajstega leta, je tako rekoč čez noči postal znan leta 2000, ko je po srečnem naključju začel sodelovati z založbo Ninja Tune. Njegov, sedaj že legendarni mixtape Scratchcratchratchatch je na turneji po Kanadi slišal Jonathan Moore, sicer polovica dua Coldcut, ki vodi ninje. Zadeva ga je tako navdušila, da so Kida Koalo kmalu vzeli pod svoje okrilje. Eric je za založbo doslej posnel tri albume, leta 2000 prvenec 'Carpal Tunnel Syndrome', tri leta kasneje' Some of my Best Friends are Dj's' in leta 2006 Your Mom's Favourite Dj, vmes je narisal in izdal tudi strip z naslovom 'Nufonia Must Fall', ki je opremljen z njegovim soundtrackom, trenutno pa že nekaj časa dela na novem stripu in animaciji.
Poleg tega ima Kid za sabo kar nekaj zanimivih sodelovanj - s klaviaturistom Moneyem Markom, ter pri kar treh projektih z inovativnim producentom Danom »The Automatorjem« iz Deltron 3030, Lovage in Gorillaz. Že leta “igra” tudi s skupino Bullfrog, z Beastie Boys in Radiohead pa je sodeloval kot predvozač na njihovih turnejah. Ob izidu prvenca pri založbi Ninja Tune niso bili najbolj navdušeni, saj je z njim močno zamujal, na koncu pa posnel ploščo, ki je bila komaj kaj daljša od pol ure. Bali so se, da bo projekt manjša polomija, a zgodilo se je ravno obratno. Od takrat so njegovi kratki, shizofreno kolažirani albumi že stalna praksa, pred dobrim letom pa se je zaradi mukotrpnega dela z animacijo in ker je postal očka, nekoliko umaknil. Na njegov naslednji album bomo tako verjetno čakali še kar nekaj časa, na srečo pa nas je Eric konec poletja presenetil z novico o stranskem projektu The Slew, dokončno pa so nas zrajcali s prvim videospotom 'It's All Over', ki je na splet udaril septembra in nakazal, da lahko pričakujemo slogovni zasuk v smer headbanganja in težkih kitarskih rifov.
The Slew je zadnji Koalin zvočni podvig v navezavi s tremi kolegi iz različnih vetrov. Začelo se je takole: Erica so skupaj z Dynomite D-jem pred časom prosili, naj naredi glasbo za neki dokumentarec. Eric bi moral prispevati svoje slovite gramofonske trike, Dynomite D pa produkcijsko znanje, ki ga je pokazal v sodelovanjih z Beastie Boysi in Moneyem Markom. Dvojec se je dolgo ukvarjal s soundtrackom, ki je največ črpal iz psych rockerske glasbene tradicije, a je produkcija filma pred realizacijo padla v vodo. Muska pa ne. Fanta sta se namreč spomnila, da lahko že narejene skice uporabita drugače. Moči sta združila z bivšo ritem sekcijo prodornega benda in zadnje rockerske atrakcije iz Sydneya Wolfmother. Bivši basist in klaviaturist Chis Ross in bivši bobnar Myles Heskett sta bila nad slišanim tako navdušena, da sta vztrajala, da je projekt treba dokončati. Tako je nastala nepričakovana in bizarna naveza avstralskega stoner rocka in kanadskega didžejevskega turntablizma. Skupaj so material na številnih vajah nekoliko predelali, predstavili pa naj bi ga izključno v koncertni različici, na enkratni “one off” severnoameriški turneji. Pred tem so kot promocijski manever na spletu objavili zastonjski paket, nekakšen neuradni album, ki ga je bilo v fizični obliki mogoče dobiti izključno na koncertih. Zaradi izjemnega zanimanja pa so se zdaj le odločili, da ga bodo tudi uradno distribuirali, in sicer čez britansko neodvisno velikanko Ninja Tune, kjer je Kid Koala izdal vse tri samostojne plate, obljubljajo pa tudi evropsko nadaljevanje turneje, bojda nekje v marcu 2010.
Nastop skupine The Slew je brezkompromisen šus bobnov, basa, klaviatur in šestih gramofonov, ki jih upravljata dva didžeja, sedemdeset minut surovih kitarskih rifov, težkih bobnov in bluesovskih vokalnih semplov. In točno taka je tudi plošča. '100%' je neobdelan in zrnat zvočni paket, ki demonstrira, da turntablistično drgnjenje vinilov, ki ga sicer povezujemo s hiphopom in rockersko drgnenje kitar nista nemogoča kombinacija. Še več, plošča pokaže, da imata v resnici veliko skupnega, saj je osnova obeh praks neprefinjena neposrednost – legitimnost si protagonisti zagotovijo le, če igrajo v grooveu, točno in “z jajci”. Prve asociacije so Jimmy Hendrix, Robert Plant, Screamin' Jay Hawkins in bluesovska eksplozija Jona Spencerja, jasno v nekakšni iznakaženi, naskrečani obliki.
Kid Koala je svoje zanimanje za psihadelični rock in rhytm & blues nakazal že na svojih zadnjih dveh albumih in tako ni čudno, da mu je šlo sodelovanje z glasbeniki, ki tovrstne estetike obvladajo, kot po maslu. Na ‘100%’ se pečat Koale sliši že ob prvem poslušanju, hkrati pa projekt ponuja tudi nekaj novega, saj so aranžmaji precej “bendovski”, z jasnimi razdelanimi strukturami. Pri sodelovanjih obvladačev z različnih scen se pogosto zgodi, da kombinacije ne funkcionirajo, da spoj stilov deluje nenaravno, da preprosto ne funkcionira. Včasih zato, ker skušajo v material stlačiti preveč, drugič, ker že izvorna ideja ni bila premišljena. The Slew pa je v smislu “udarca slogov” skoraj popoln uspeh, saj pridejo do izraza prav vse vrline posameznikov, pa tudi mineštra slogov in žanrov ima ravno pravšnje razmerje sestavin.
Čeprav album ‘100%’ z veseljem poslušamo znova in znova, tudi zato, ker gre za relativno kratek izdelek, pa je sto procentno prava stvar videti The Slew v živo. In, glede na to, da gre za neponovljiv projekt, priložnosti ne bo veliko! Marca naslednje leto marš na najbližji koncert!
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >> Re: THE SLEW: 100 % (samozaložba/ Ninja Tune, 2009) (ponovitev 27. 11. 09 ob 0
victor santiago [09/01/2010]
on point recenzija, nor album
odgovori >>