Ponedeljek, 23. 11. 2009
Pina Gabrijan
Pina Gabrijan recenzira novo ploščo čudaškega ameriškega pevca, pisca pesmi Daniela Johnstona ... (v celoti!)
* Daniel Johnston je vsekakor redek biser v pop kulturi, še posebej v pop kulturi, ki je vzklila na ameriških tleh. Predstavlja enega tistih fenomenov, ki so popolnoma idiosinkratični in se jih k sreči zaradi tega tudi nihče ne trudi stlačiti v kakšen predalček, saj je vnaprejšnja obsojenost na neuspeh več kot očitna. Dodatno vrednost je hkrati predstavljala še njegova skrajna neobrušenost, vendar je z novim albumom prišlo do preobrata. Toda začnimo zgodbo na začetku.
Johnstonova ustvarjalna pot se je začela že na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Iz fanta, živečega v Texasu, so ustvarjalne zamisli kar vrele in tako je v ogromnih količinah produciral svoje domače kasetkarske posnetke ter slike in risbe predvsem navdahnjene z junaki mainstreamovske kulture. Ko pride MTV-jeva ekipa v Austin, se Johnston kot lokalni ustvarjalec s kitaro in svojim signifikantnim nosljajočim glasom pojavi na televizijskih ekranih. Njegova prezenca vsekakor seva nekaj neulovljivega in njegov glasek, ki je istočasno zvonek in krhek, ima efekt, kot da bi nekdo pel poslušalcu neposredno v glavo. Johnston sam je o svojem glasu dejal, da si je želel biti kot Beatli, vendar je z velikim razočaranjem ugotovil, da ne zna peti. Vendar pa je s tem nastopom pridobil kar nekaj simpatizerjev med akterji z alternativne scene. Ključno za širše zanimanje za njegovo ustvarjanje pa je verjetno dejstvo, da je v začetku devetdesetih let Kurt Cobain redno nosil majico z njegovo risbo, ki jo spremlja napis »Hi, How Are You?«. Johnston je takrat naravnost obsedeno ustvarjal mnoge kasete, ki jih je delil med prijatelji in privrženci. Kdaj pa kdaj mu jih je tudi zmanjkalo, zato je za novo kaseto vse pesmi znova odigral in odpel, tako da dejansko obstaja veliko verzij enih in istih pesmi. Njegovo ustvarjanje je bilo poleg Beatlov, neuslišane večne ljubezni z imenom Laurie in junakov pop kulture, najmočneje določeno z neusmiljeno mentalno boleznijo, ki je celoten njegov svet obtežila do mere, ki jo je težko ponotranjiti.
Če je Johnston torej prej veljal za lo-fi frika, prinaša njegov letošnji album 'Is And Always Was' radikalno spremembo v tej smeri. Producentski položaj je zasedel Jason Falkner, ki je v preteklosti sodeloval tudi z Beckom in Air, sicer pa znan kot kitarist skupine Paula McCartneya, s čimer se je Johnston torej približal svojim oboževanim glasbenikom. Rezultat je bogat, skorajda nasičen zvok, ki Johnstonov vokal postavlja v povsem drugačen položaj, kot smo ga bili vajeni. Ni toliko središčen, vendar pa vseeno sposoben prenesti svoje sporočilo, kljub temu da mu delno umanjka njegova značilna krhkost. Na albumu se znajde predelava njegovega znanega komada 'I Have Lost My Mind', prav tako pa ponovno naletimo na večno ljubezen Laurie v komadu 'High Horse'. Saj – ni ga pravega umetnika brez večne muze, ki je zanj izvor neskončnega navdiha. Večina komadov z albuma je precej lahkotnih in poslušljivih, sploh za občinstvo, ki mu je ta izdelek prvi Jonstonov artefakt, s katerim so soočeni. Čeprav se z bogatimi aranžmaji resda izgubi kar nekaj dražestnosti Johnstonovega genija, pa 'Is And Always Was' vendarle prinaša neko novo dinamiko. In res nismo na mestu, da bi ugovarjali spontani evoluciji ustvarjanja …
pripravila Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>