V tokratni oddaji Art-Area, ki se bo kot vselej zgodila v sredo ob osmi večerni uri, prisluhnite naslednjim tematikam:
- razstava Arturja Žmijewskega z naslovom 'Democracies and Other Works' v razstavišču Camera Austria v Grazu (Miha Colner)
- interaktivni projekt 'Ditopia Kažipot' Marka Košnika v galeriji Kapelica (Špela Škulj)
- retrospektivna razstava domačega kiparja Dušana Tršarja v galeriji Cankarjevega doma (Janja Kavčič)
več v nadaljevanju...
Le streljaj čez državno mejo, v avstrijskem Gradcu, je na ogled postavljena samostojna razstava enega trenutno najvplivnejših vzhodnoevropskih ustvarjalcev v polju fotografije, videa in filma. Predstavitev Poljaka Arturja Žmijewskega je pripravila Camera Austria, sicer znana kot specializirana fotografska revija, ki ima svoje razstavne prostore v starejšem prizidku Kunsthausa. Žmijewski je tako svoji razvpitosti primerno zasedel elitni termin tega razstavišča, saj je v okviru festivala Steierischer Herbst predstavil svojo video produkcijo zadnjih dveh let.
Artur Žmijewski se je na umetnostnem prizorišču pojavil sredi 90. let, ko je zaključil študij kiparstva na Likovni akademiji v Varšavi. Že s svojim diplomskim delom, fotografskim projektom ’40 Drawers’, je nakazal usmerjenost k sodobnejšim medijem in pristopom. Njegovo zanimanje za film se je tako manifestiralo z nadaljnjimi projekti, video deli ‘Temperence and Work’ ter ‘Me and AIDS’, kjer se je osredotočal predvsem na vprašanja preizkušanja človeškega telesa, njegovih fizičnih in mentalnih meja. Z brezkompromisnim odpiranjem tabuiziranih tematik in eksplicitnim prikazovanjem skozi gibljive slike je pričakovano razburkal domačo javnost.
Središče njegovih pripovedi je tako ali drugače vselej družbena margina. Najsibo to socialna problematika, politični pretresi ali zgolj intimne nezmožnosti posameznika. Njegovo osrediščenje neozdravljivo bolnih, telesno hendikepiranih in mentalno prizadetih članov družbe je izpostavilo pomembna ideološka in družbena vprašanja.
V svet umetnosti je Žmijewski z velikimi koraki stopil po letu 2000, ko se je začel pojavljati na večjih umetnostnih manifestacijah, med drugim na Manifesti 4 v Frankfurtu. Leta 2005 je zastopal Poljsko na Beneškem bienalu in izvedel svojo prvo večjo samostojno razstavo v Kunsthalle Basel. Na omenjenih manifestacijah je sodeloval s svojimi ponavadi kratkimi dokumentarnimi video filmi, ki so postali njegov avtorski zaščitni znak. Predvsem pa ga poljska širša javnost pozna tudi kot filmskega igralca. Nazadnje ga je v svojo vojno zgodovinsko dramo 'Katinski gozd', kot glavnega igralca vključil legendarni režiser Andrzej Wajda.
Žmijewski pa je poleg ustvarjanja vseskozi razvijal tudi lastno teorijo umetnosti. V obsežnih študijah je izpostavljal ideološko pozicijo umetnika in umetnosti v družbi, ki ima po njegovem za nalogo opozarjanje na socialno zavest ter spodbujanje vsakršne refleksije publike. V tem duhu je tudi predstavljal podobe bolezensko prizadetih ljudi, ki trpijo bodisi za parkinsonovo boleznijo, bodisi osteoporozo ter se spraševal o pravici posameznika do evtanazije.
V seriji video filmov kot so 'The Game of Tag', 'Pilgrimage', 'Our Songbook' ali '80064' se obrača v zgodovino kot modela za prihodnost in odpira tematike judovstva in holokavsta. Pri tem se ne zmeni za politično korektnost in obdela številne aspekte kompleksne situacije na Bližnjem vzhodu, iniciirane prav v drugi svetovni vojni. To je raziskovanje vseprisotnega evropskega antisemitizma ter na drugi strani judovske superiornosti do Palestincev.
Eden ključnih trenutkov video filma 'Our Songbook' je izjava versko blaznega in nacionalistično navdahnjenega Juda po imenu Itzik, ki odkrito zaničuje Palestince in trdi, da je prav holokavst dal Izraelcem moralno podlago za vsakršno maščevanje. Prav boleče vprašanje Izraela in okolice kot žrtve povojne svetovne ureditve ter izrazito militantna orientiranost te države je ena od vseskozi ponavljajočih se tematik v delih Žmijewskega.
Eden kompleksnejših dokumentarnih filmov v malce daljši formi povzema večkrat obravnavano idejo človekove psihe in prevzemanja identitete. Video film 'Repetition', ki je bil uspešno predstavljen na Beneškem bienalu, uprizarja razvpiti poskus profesorja Philipa Zimbarda iz leta 1971 na univerzi v Stanfordu. Ta slavni poskus je zajel 24 študentov, ki so se vživeli v vloge kaznjencev in njihovih paznikov in se v šestih dneh z njimi identificirali do te mere, da je bil eksperiment predčasno prekinjen. Večina kaznjencev je bila po koncu poskusa čustveno travmatizirana, medtem ko je tretjina paznikov je izkazala sadistične tendence. Zimbarda je tako empirično pojasnil različne genocide s holokavstom na čelu.
Te dogodke je v povsem fiktivnem smislu leta 2001 povzel režiser Oliver Hirschbiegel v proslavljenem filmu 'Das Experiment', kot protiutež pa je Artur Žmijewski štiri leta kasneje ustvaril dejanski re-enactment celotnega poskusa. Zbral je kandidate, razdelil vloge in opazoval, obenem pa neprestano dokumentiral dogajanje, a zaključek je bil presenetljivo drugačen. Vsi sodelujoči so se družno uprli in izstopili iz te igre, Žmijewski pa je s tem video filmom pričakovano sprožil moralistične kritike v javnosti.
Projekt 'Repetition' je v svojem času pomenil svojevrsten vrh avtorjeve eksplicitno dokumentarne poetike. Razstava v galeriji Camere Austrie se osredotoča na dva novejša projekta, nastala v zadnjih dveh letih, ki povzemata socialne in širše družbene tematike sodobnega sveta. Postavitev je ustvarjena na podlagi repetitivnega nizanja 32 LCD ekranov na stenah, ki še najbolj spominjajo na fotografsko postavitev, le da ima obiskovalec tu opravka s krajšo formo gibljive slike. Ciklus video filmov sicer ob preslabih označbah, kjer obiskovalec ne najde ne naslova ne dolžine posameznega dela, od gledalca zahteva ogromno časa za ogled materiala v celoti, a se je vseeno mogoče zadovoljiti tudi z lastnim izborom.
Ciklus z naslovom 'Selected Works' je posvečen socialni tematiki sodobne Poljske, ljudem, ki ob skrajno nizkih dohodkih opravljajo najrazličnejša v družbi najnižje cenjena dela. Surovi dokumentarni posnetki, ki sežejo v intimo upodobljencev, pričajo o monotonosti in repetitivnosti posameznih življenj, o osamljenosti in vdanosti v usodo. Z neposredno predstavljenimi kadri in drzno montažo ustvarja portrete ujetnikov sodobnega sistema, ki ne pušča nikakršne svobode, ujetnikov lastnih preživetvenih taktik.
Čeprav upodobljenci po zahodnjaških parametrih ne živijo pod pragom revščine, so do popolnosti vpeti v proizvodno potrošniški sistem, ki zahteva kar se da veliko produkcijo in porabo. Vseh 12 video filmov povzema določene skupne elemente, ki jih je avtor, obenem pa snemalec in bližnji voajer, zabeležil pri vsakem portretirancu. Vselej ujame čas spanja in jutranjega bujenja, lovi dnevne rutine in prizore z delovnega mesta. Skupna pa je predvsem mrakobna konotacija celote, saj so portretiranci predstavljeni kot rahlo apatični, preprosti, a še vedno srečni davkoplačevalci, državni »kanonfuter«.
Dorota je prodajalka v enem izmed sodobnih nakupovalnih centrov, vestna delavka in gospodinja, zapisana vsakodnevni rutini. Dokumentarec, ki zajema 24 ur njenega življenja prikazuje repetitivno piskanje odčitovalca črtnih kod v trgovini, čakanja na avtobus ali urejanja stanovanja. Dorota in ostali portretiranci predstavljajo podobo preprostega malega človeka, delavca, ki je nekoč pomenil pripadnika srednjega sloja.
Najnovejša serija 'Democracies', obsegajoča 20 video filmov, je plod delovanja zadnjih dveh let. Avtor predstavi svojo vizijo globalizirane in vsesplošno uporabljane definicije demokracije iz različnih, neskrito kritičnih aspektov. V središče postavlja dogodke v javnem prostoru, ki manifestirajo politične, ideološke ideje ali zgolj socialne zahteve izbranih družbenih skupin. Artur Žmijewski je z velikim angažmajem zabeležil številne dogodke kot so demonstracije, parade, proslave ali splošna ljudska slavja, ki jih lahko povzroči le zmaga nacionalne reprezentance v nogometu.
Okvirno deset minut dolgi dokumentarci ponovno nakazujejo neposredni pristop, kjer se avtor - snemalec pojavlja kot aktivno sodelujoči opazovalec. Njegova drznost ali obsesija je razvidna iz mnogih bližnjih posnetkov bodisi nemirov bodisi pogrebov. Pri tem pa kot avtor nikdar jasno ne naglaša svoje ideološke pozicije.
Deloma se vrača na svoje priljubljeno področje nemirnega Izraela in Gaze, kjer ga je pritegnilo neskončno sovraštvo med Palestinci in Izraelci. Kljub dokajšnjemu enoumju obeh strani je uspel ujeti ne prav množične mirovniške demonstracije v Tel Avivu, kjer je množica ob budnem policijskem spremstvu zahtevala mirno reševanje neskončne krize namesto neposredne vojaške akcije. Prav posebno mesto najde dokumentarec iz pogreba Jörga Haiderja, ki spominja na mešanico srednjeveške zadušnice in nacistične parade. Kljub akcijskemu načinu snemanja je formalna vrednost video filma fascinantna in premišljeno zasnovana. Osredotoča se na zanimive detajle, kot je na primer visoki strankarski funkcionar, ki na govorniškem odru pripoveduje klišejske hvalnice o svojemu vodji, medtem ko je vseskozi zajet skozi pikslasto sliko iz velikega zaslona.
V ostalih kratkih video dokumentarcih Žmijewski ujame praznovanje prvega maja v berlinski četrti Kreuzberg, pa prizore demonstrantov iz Gaze, sindikalne demonstracije v Varšavi, slavje na ulicah Berlina po zmagi nemške nogometne reprezentance in pohod lojalistov v nemirnem Belfastu.
V ciklusu 'Democracies' je Žmijewski fasciniran nad množico in njeno potencialno močjo. Podobno kot je bil v starejših delih obsesivno predan raziskovanju človeškega telesa ali socialnih tegob posameznikov, je tokrat predan efektu množice kot sinonimu za demokracijo. Čeprav je tudi Žmijewski eden tistih avtorjev, ki postavlja etiko pred estetiko, nikdar jasno ne izraža svoje ideološke pozicije. To vselej prepusti gledalcu. Na drugi strani pa je njegova estetika kljub preprostim metodam fascinantna in predvsem skrajno učinkovita.
Ker so video dela Arturja Žmijewskega na spletu praktično nedosegljiva si je priporočljivo razstavo 'Democracies and Other Works' v prostorih galerije Camera Austria ogledati v živo, kar je mogoče storiti vse do 17. januarja prihodnjega leta.
***
V Galeriji Kapelica smo si obiskovalci med 17. in 20. novembrom lahko ogledali dogodek 'Ditopia Kažipot (verzija Ljubljana)' avtorja Marka Košnika. Gre za interaktivni video, pri katerem se obiskovalec postavi na dodeljeno mesto v galeriji, pred platno na katerega so projicirane fotografije. Vmesnik za soudeležbo, ki je osnovan na video sledilnem sistemu, zaznava barvo kože. S tem je obiskovalec, če si želi sodelovanja v projektu, primoran k telesni in intuitivni akciji.
Fotografije, ki nastopajo v instalaciji so bile posnete med septembrom in novembrom letošnjega leta v Ljubljani. Zabeležena je Galerija Kapelica in njej bližnje lokacije, kjer so se dogajale različne umetniške akcije. Obiskovalec lahko z različnimi gibi premika fotografijo levo ali desno, si jo približuje do detajlov, jo ustavi ali hitro pregleda cel šop fotografij naenkrat. Poleg tovrstne udeležbe je po mnenju avtorja posameznik udeležen tudi s svojim spominom, v primeru, da je soočen s podobami, ki jih pogosto srečuje ali celo, da se je gibal v prostoru in času zajetih fotografij.
Čeprav nas na prvi pogled video in njegov vmesnik malce razočarata, saj je galerija dobesedno prazen prostor, so tovrstno dogodki nekaj posebnega. Gre za neposredno participacijo obiskovalcev, zato je vsaka interpretacija dokončno subjektivna. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov smo se raje pogovorili z avtorjem, Markom Košnikom.
Avtorja smo povprašali tudi, kakšen je njegov odnos do novih medijev:
***
V Galeriji Cankarjevega doma je do 15. decembra na ogled retrospektivna razstava akademskega kiparja Dušana Tršarja. Takšni projekti se navadno bolj ali manj uspešno spopadajo z množico del določenega avtorja. Zato, da bi se izognili prenasičenosti razstavnega prostora in nevarnosti, da bi se posamezno delo izgubilo v gozdu artefaktov, se kustosi in sami avtorji odločajo za izbor reprezentativnih del. Takšna selekcija pa ni brez svojih zank in pomanjkljivosti. Kdo je tisti, ki določa, katera dela so bolj pomembna od drugih in kakšni so njegovi kriteriji? Znani so namreč primeri, sploh če kustosi nimajo stika z umetniki, ko se snovalec razstave spremeni v ponarejevalca zgodovinskih dejstev. V prodajalca hipoteze, ki je naknadno potrjena z izborom del.
S tem izzivom se je uspešno spopadla tokratna razstava danes 72-letnega Dušan Tršarja. Obiskovalec je takoj na začetku na simpatičen način pritegnjen k aktivnemu snovanju končnega vtisa razstave. Kiparska dela, razporejena po prostoru, so označena le s številkami. Obiskovalec se torej odloči ali bo sledil številkam od ena naprej ali pa se bo prepustil, da ga lastna intuicija vodi po poti ogleda in bo identificiral dela s pomočjo spremljevalnega seznama, ki ga je dobil pri vhodu. Nenaslavljanje del pa ima še dodaten, nezanemarljiv efekt. Gledalcu ni predočena hotena vsebinska sporočilnost dela, ampak se lahko osredotoči na čisto likovno formo in problematiko.
Če se odločimo, da bomo sledili številkam, se najprej srečamo z njegovimi zgodnejšimi deli iz druge polovice 60. let, ko se je mladi kipar tudi formalno oddaljil od očetovske figure starejšega brata Draga Tršarja. Dela v železu, z naslovom 'Zlomljena', 'Stevardesa', 'Vrteča III' in 'Vrteča II' izpričujejo vpliv kubističnega formiranja motivov. Na pravilne in nepravilne mnogokotne ploskve členjena figura, ki hkrati razkriva več zornih kotov pogleda, v tistem času ni nič novega. Zlomljeni ritem razsekanih faset, ki v svojem jedru še vedno ohranjajo občutek telesnosti, v spomin prikličejo Duchampovo delo 'Akt, ki se spušča po stopnicah', iz leta 1912. Gre torej za zgledovanje po abstraktnih težnjah predvojnega časa, ki pa je kasneje vodilo v dekorativno okrasje industrijsko obvladujočega potrošništva.
Na tem mestu ne moremo mimo posledic, ki jih je tako v evropski kot svetovni prostor prinesla izkušnja druge svetovne vojne. Razčlovečenje v koncentracijskih taboriščih, ki še danes osupne vsakogar ob srečevanju s tem poglavjem zgodovine, in grozote vojne so prinesle globoko razočaranje nad človeštvom. Freudova psihoanaliza, ki temelji na bazično temačni in živalski naravi človeka ter večni borbi med idom, egom in superegom, je v kombinaciji z vseprisotno grožnjo atomske katastrofe povojnega obdobja vodila evropsko umetnostno produkcijo v pretresljive ekspresionistične, po vsebini eksistencialistične motive.
V slovenskem prostoru se po vojni uveljavi estetika socialnega realizma, ki pa se po razočaranju nad sovjetskim modelom začne oplajati z novostmi modernističnega Zahoda. Povojna figuralika, ki preko izpostavljanja iznakaženega telesa izpričuje vznemirjeno in ranjeno dušo tako posameznika kot množice, se v dveh desetletjih izčrpa.
V 60. letih 20. stoletja začne avantgardno kiparstvo iskati novo pot. Revolucionarno vrenje in težnje po družbenih spremembah so se zrcalile tudi v umetnosti. Klimaks ta vrenja dosežejo leta 1968 z množičnimi študentskimi demonstracijami po celi Evropi in tudi pri nas. Posebej opazna novost v našem prostoru v tem času pomeni tako imenovana slikana plastika, kjer so avtorji svoje kiparske izdelke pobarvali. Vendar Tršarja ta nov izrazni način ni prepričal. Pomanjkljivost je videl predvsem v zanikanju kovinske snovnosti materiala. V iskanju novih izraznih možnosti je tako naletel na na novo uveljavljajoči se material. Plastika oziroma bolj natančno fluorescenčno pleksi steklo je Dušanu Tršarju nudilo nove dimenzije raziskovanja večne preokupacije umetnosti s svetlobo. Preokupacije, ki tudi danes navdihuje umetniško snovanje in se organsko prepleta z ostalimi temami. Tršar sam je zapisal: "Plastika je hkrati tu in izpolnjuje prostor … Je v prostoru in hkrati dopušča pogledu, da seže skoznjo. Moja želja je lahkotna amorfna oblika, ki prostora ne obremenjuje, ampak sprošča."
Dejansko predstavlja nadaljevanje razstave za gledalca, pri preskoku od težkih deformiranih oblik telesa, na videz nestabilno zapičenih v tla, k ožarjenim delom iz pleksi stekla, sprostitev napetosti. Prestopi v nov, pozitivno nabit svet, ki ga obvladuje igra svetlobe in barv. Iluminirajoče oblike, ujete v okvir, ki ga od časa do časa tudi prebijajo, gledalcu odpirajo pogled skozi okno v domišljijske pokrajine, ki jih na horizontu rišejo enostavne ponavljajoče se krivulje. Okvir tako predstavlja jasno ločnico med motivom, ki je zaprt znotraj njega in zunanjim prostorom galerije. Hkrati pa deluje kot prehod iz človekove temačne notranjosti, ki jo riše zatemnjenost galerije, v barviti zunanji svet. Tako Tršar doseže novo razsvetljenje temnega modernizma.
Raziskovalni duh, ki se oplaja z drvenjem tehnološkega napredka vodi Dušana Tršarja v kombiniranje pleksi stekla s horizontalami iz brona. Srečata se dva nasprotna pola. Prozorna stena zaboja, ki prepušča svetlobo, in kovinska odsevna površina, ki svetlobo odbija. Raziskovanje valovanja prostora je po avtorjevih besedah lažje kakor v velikih prosojnih objektih, reševati v mali plastiki. Tako nastane serija del, v katerih dokončno prevlada bron. Tej odločitvi za material je botrovalo tudi vzdušje takratnega časa, ki ga najbolje označuje postmodernistično vodilo »anything goes«. Tršarja pa so bolj zaznamovale tradicionalne modernistične vrednote prizadevanja za izvirni avtorski izraz in obrtno obvladovanje medija. Slednjega se je izučil pri profesorju Borisu Kalinu, ki je svojim učencem posredoval izredno obrtno veščino, pridobljeno v Meštrovićevi mojstrski delavnici v Zagrebu.
Po mnenju dr. Jureta Mikuža je dela Drušana Tršarja zadnjih dveh desetletij zaznamovalo premišljevanje o razmerju med podstavkom kot nosilcem kipa in podstavkom kot spodnjim sestavnim delom kipa, problemom vertikale, dvogovorom med moškim in žensko in posnemovalno asociativnostjo, ki je sprožila naslove kot so 'Drevo', 'Srečanje', 'Zeleno sonce', 'Pričar', 'Štirna', ki se nanašajo na samo obliko.
Zadnji sklop razstave deluje kot gozdna površina, znotraj katere se gledalec lahko sprehaja med drevesnimi debli in jih opazuje z vseh strani. Zaradi svoje organskosti abstraktnih oblik, ki jo umetnik doseže z nekakšno navidezno nedokončanostjo, galerijski prostor s svojo postavitvijo ustvari izsek realne pokrajine. Sloke vertikale delujejo, kot da so zakoreninjene v tleh. A vseeno je očitno, da to niso realistični posnetki iz narave, ampak so zrasle v domišljijskem svetu avtorja. Zanimiv je tudi radikalen preskok iz horizontale, ki gospoduje v delih iz pleksi stekla, k vertikali v zadnjih delih. Morda je to rezultat dejstva, da se v 90. letih avtor vrača k nastavkom iz začetkov modernizma. Tu pa v zgodovini umetnosti, v primerjavi z Dušanom Tršarjem iz množice štrli še en avtor. V prvi polovici dvajsetega stoletja se v okviru nadrealističnega gibanja, iz katerega je bil kasneje izključen, uveljavi Alberto Giacometti.
Giacometti je podobno kot večina avantgardistov blizu koreninam umetnosti. Njegova dela so nabita s prvinskostjo in se zgledujejo po takrat popularnih izdelkih primitivnih ljudstev. Preko teh izdelkov se Giacometti vrne iz upodabljanja po domišljijskih predlogah k ustvarjanju po modelu. To je tudi razlog, da mu nadrealisti obrnejo hrbet. Po njihovo je z novim upoštevanjem vidnega zavrgel domišljijo. Vendar se David Sylvester postavi na njegovo stran, ko zapiše, da je delo prosto po naravi, delo po spominu. Umetnik namreč lahko zabeleži le tisto, kar ostane v njegovi glavi, potem ko umakne pogled. Podobe, ki jih ustvari Giacometti v tridesetih letih in kasneje nosijo pridih arhaičnega videza. S svojo statično podobo, preko ponavljanja nas spomni na kurose in kore iz predantičnega obdobja ali pa na monumentalne kipe faraonske umetnosti. Zdi se, da se je v teh delih, preko monumentalnih postavitev slokih vertikal in razbrazdanih površin, ki delujejo, kot da so jih zaznamovale naravne sile in zob časa, napajala tudi domišljija Dušana Tršarja.
Razstavo v Galeriji Cankarjevega doma je pospremila tudi objava kataloga. Odlično besedilo za katalog je napisal dr. Jure Mikuž, ki nam na koncu morda celo malce nezadostno odgovori na danes tako aktualno vprašanje: »Kdo je umetnik?« Njegova definicija temelji na primerjavi med obrtnikom in umetnikom. Slednjega od obrtnika loči prizadevanje po samosvojem izrazu, ki ga konstituira kot ustvarjalnega posameznika. Kam spada Dušan Tršar se prepričajte sami.
Toliko o umetnosti za danes s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 9. decembra, ob isti uri, na isti frekvenci. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Janja Kavčič in Špela Škulj.
Komentarji
komentiraj >>