Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Slovenska nogometna pravljica, drugič (4078 bralcev)
Sreda, 25. 11. 2009
Bojan Anđelković



"Slovenec je tisti, ki skače. Po analogiji z Descartesovim 'Mislim, torej sem' bi lahko skonstruirali tudi 'Skačem, torej sem … Slovenec. Skakati je tu oznaka za strast, za radost in veselje, ki ju izkazujem ob tem, da sem Slovenec, ki se veseli tega, da je Slovenec. Slovenec je torej načeloma lahko vsakdo, ki skače in ki se veseli, in ki je posredno ali neposredno seveda ponosen na to, da je Slovenec."

Lepo pozdravljeni v resno-humoristični in humoristično-resni rubriki Napihovanje. Za začetek nek citat iz Dela:
»Po kulturnih koreninah smo torej bližje Evropi kot Balkanu. (…) Potrdila pa se je tudi ugotovitev, da je Slovencem bližje branjenje kot napadanje. Že v davnih časih smo bili Slovenci namreč bolj uspešni v varovanju svojih žená pred vdori tujih plemen v naš tabor kot pri naših vpadih v nasprotne tabore.«

Če mogoče mislite, da gre tukaj za izjavo kakega zgodovinarja, specialista za zgodovino obrambe pred turškimi vpadi ali politika, se zelo motite. V bistvu gre za citat komentarja nogometne tekme med Slovenijo in Belorusijo iz leta 2005, ki je prišel izpod peresa dr. Zdenka Verdenika in ki ga navaja filozof Peter Klepec v svoji najnovejši knjigi Dobičkonosne strasti, kapitalizem in perverzija I. Tako so torej komentirali nogometne tekme pred kakimi štirimi leti … Kako je pa kaj danes?

Čeprav so mnogoteri skeptiki, vključno s pravkar omenjenim filozofom, po polomu leta 2005 predvidevali konec tako imenovane »slovenske nogometne pravljice«, ki naj bi bila pozabljena in pokopana za vse čase, se je pričujoča pravljica prejšnjo sredo dvignila iz pepela kot Feniks. Kot Rdeča Kapica je izšla cela in nepojedena iz volkovega trebuha in je kot lastovka poletela v leto 2010 proti Južni Afriki! Ljubljanski župan Zoki-Zorule pa je takoj navdušeno obljubil, da bo lastovka pred tem pristala še na novem ljubljanskem stadionu. »Kako lahko misli, da bo stadion končan še pred poletjem – pojma nimamo! Še za junij ne vemo … delamo pa kot črnci!«, so nam iskreno povedali ubogi delavci na objektu.

In če je bila slovenska nogometna reprezentanca iz leta 2005 s strani nogometnih komentatorjev in celotnega slovenskega ljudstva takrat proglašena za »zlato generacijo« – pa čeprav ni osvojila ne zlata, ne srebra, ne bronse, ne nič - razen, da je imela zlatega Zlatka in srečneža Srečka, je tokratna reprezentanca s strani nekega komentatorja potemtakem povsem upravičeno že proglašena za »diamantno«. Ostane samo, da ta naziv sprejme ljudstvo - v kar sploh ne dvomimo -, še posebej, če imamo v mislih dejstvo, da se bo prihajajoče svetovno prvenstvo odvijalo v Južnoafriški republiki, ki je znana po tem, da ima velike naravne zaloge diamantov.

Sicer pa ekipa Napihovanja ta teden prvič ni imela resne dileme, kaj naj bi napihovala, saj je neverjetna nogometna zmaga majhne Slovenije proti veliki Rusiji s prepričljivim in neverjetnim rezultatom 1:0 dobila takšne politične, če ne celo vseljudske in zgodovinske razsežnosti, da bo ta dogodek povsem sigurno šel ne samo v anale slovenskega športa in v srca vseh pravovernih poskakujočih Slovencev, ampak bo na splošno slavljen kot največji državni in državotvorni dogodek od osamosvojitve do današnjega dne, amen!

Šalo na stran, svetovni nogometni strokovnjaki, skupaj z Magistrom Činjenico, so si enotni: »Slovenija lahko premaga kogarkoli!« Temu v prid morda najbolje govori dejstvo, da se tudi na najnovejši jakostni lestvici Fife kažejo uspehi slovenske reprezentance, ki je preskočila kar 16 drugih reprezentanc in napredovala na neverjetno 33. mesto! Stavnice pa so že postavile kvote, kakšne so možnosti vseh 32-ih reprezentanc za osvojitev naslova svetovnega prvaka. In Slovenija je na fenomenalnem 24. mestu, možnosti pa so najboljše do zdaj - 1:101! Pričujoča tekma je imela povsem nepričakovano tudi politične posledice, saj se je rejting Boruta Pahorja, ki je - vsaj po lastnih besedah - slovenskim nogometašem »očistil kopačke«, povsem pričakovano povišal, medtem ko se je rejting Janeza Janše, ki tega ni naredil, povsem pričakovano znižal.

Vendar so slovenski politiki enotnega mnenja, da je kvalifikacija Slovenije na Svetovno nogometno prvenstvo največji uspeh slovenske zunanje politike od osamosvojitve do danes. »Novonastalo situacijo bomo dodobra analizirali in jo skušali čim bolj izkoristiti«, so nam povedali v uradu predsednika Republike Slovenije. »Za zdaj smo sklenili, da predsednik Danilo Turk sploh ne bo več snel zelenega navijaškega šala. Glede na to, da na svetovni politični sceni ni več ne Arafata ne Rugove, menimo, da bo to veliko prispevalo k prepoznavnosti Slovenije v svetu. Edina smola je ta, da je na Fifini lestvici takoj za Slovenijo prav Slovaška, in to le z eno točko zaostanka«, so nam žalostno povedali v predsednikovem uradu.

Edini poraženec v novonastali situaciji je poleg opozicije še glasbena skupina Siddharta, saj so nam v pričujočem državnem uradu povedali, da njihova pesem ne bo več uradna himna slovenske reprezentance. Predsedniku Turku je namreč geslo »Kdor ne skače, ni Sloven'c!« po tekmi tako priraslo k srcu, da je že naročil, da se jo uglasbi in predlaga tako za uradno himno slovenske reprezentance kot za himno države Slovenije. Naše vprašanje: »Ali ni tako srčno predsednikovo navijanje za Slovenijo ob navzočnosti ruskega predsednika v nasprotju z elementarno diplomatsko držo?« - v predsednikovem uradu niso hoteli komentirati.

In kaj sploh pomeni geslo »Kdor ne skače, ni Sloven'c«?
To lepo razloži že omenjeni filozof Peter Klepec (citat je malce predelan za radio, se pravi da ni oklepajev, nekaterih vmestnih stavkov itn. ampak načeloma gre nekako takole) :

»Slovenec je tisti, ki skače. Po analogiji z Descartesovim 'Mislim, torej sem' bi lahko skonstruirali tudi 'Skačem, torej sem … Slovenećc. Skakati je tu oznaka za strast, za radost in veselje, ki ju izkazujem ob tem, da sem Slovenec, ki se veseli tega, da je Slovenec. Slovenec je torej načeloma lahko vsakdo, ki skače in ki se veseli, in ki je posredno ali neposredno seveda ponosen na to, da je Slovenec. Ena in ista oseba torej lahko preneha biti Slovenec, čim se preneha veseliti tega, da je – Slovenec. Paradoks je isti kot pri Descartesu: sem toliko časa, dokler mislim.

Po drugi strani pa so izključeni vsi tisti, ki ne skačejo. Kar ne pomeni nujno, da so to ne-Slovenci, pač pa so to lahko najbolj pravoverni in kleni Slovenci, ki morda zviška gledajo na šport, morda so to nevoščljivi sosedje, ki nam zavidajo uspehe. Skratka, pri tem izključevanju se v nastavkih nahaja motiv tujca, ki mi ne le zavida moje veselje/užitek, ampak mi ga celo 'krade'«. Konec citata.

ODPOVED: Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje



Komentarji
komentiraj >>