...ein Land, ein Volk, ein Bier...
...zunanji ministri v Bruslju našli šivanko v kupih prazne, zmlatene slame...
...dvojni V in njegov pudelj rajcata vse ožji del javnosti...
...kako se po liberijsko reče svoboda?...
...recept za boljši svet – Silvio in Junior na žaru...
OFF NAPOVEDNIK
Vdihnimo, zaprimo oči, zavzemimo lotusov položaj, navijmo en....aaaammmm.....klobčič čiste runske in prisilimo parazitske tujke v naših glavah, možgane imenovane, da končno prekinejo štrajk ter izpolnijo svojo dolžnost. Produkcijo konstruktivne misli. Mislite, da bo šlo? Ne bo vas bolelo, bomo nežni. Gremo.
V Bagdadu so za obiskovalce ponovno odprli tamkajšnji zoološki vrt. Po poročanju zanesljivega vira, ki ga aktualno-politična redakcija tega radija ne bo navedla iz inata, so prebivalke in prebivalci iraške prestolnice vklenjenih žverc nadvse veseli. Ne morejo se jih nasititi.
Živalski vrt je bil v nedavni raspaljotki močno prizadet zaradi sprevrženosti ameriškega pojmovanja besede »preventiva«, posledično pa so sestradani Iračani kurativno oplenili ter snedli dobršen del populacije dotičnega parka. Ta je bil svoje čase največji na Bližnjem vzhodu in je štel 450 različnih vrst živali. S pomočjo dobrih donatorskih duš in vztrajnih skrbnikov jih danes bolj ali manj živi 80.
Jap, je že tako, pi-ar nas pač rad nafura v sentiment. Tudi po afganistanski čistilni akciji smo bili prepričevani, da se vojne grozote katalizirajo z odprtjem zoološkega vrta, da je rehabilitacija živali atribut splošne normalizacije. Civilne iraške in afganistanske žrtve so le predfutr, tisoč in več let stari mezopotamski artefakti izza muzejskih vitrin so duty-free roba, preostalih ameriških vojakov se loteva vietnamski sindrom, saj ne mine dan brez smrtnih žrtev na njihovi strani.
Tudi v Afganistanu formalno poveljstvo mandatno prehaja od države do države. Američani le stražijo gradnjo naftovoda do Indijskega oceana. V Iraku so najprej zasedli ter zavarovali črpališča in skladišča nafte. Tiste packarije, na katere se šloga dolar in celotna ameriška ekonomija, ki poganja glomazne, vedno žejne Chervrolete, ki vzdržuje ameriško potrošnjo na visoki ravni, ki rekordni ameriški budžetni primankljaj povečuje in hkrati odriva od oči javnosti. Tiste packarije, od katerih ima tudi Evropa črno krvave roke.
Za konec pa poškilimo še po svetli plati zgodbe. Aha, v Bagdadu so odprli zoološki vrt.
Tole je OFF program, nafte imamo polne riti, tako da v živalski vrt nimamo vstopa, živali se nas pa itak bojijo. Živali so pametne.
OFF PROGRAM
Danes se ima v Ljubljani zgoditi zgodovina. Direktor Urada za varstvo konkurence in najbolj iskani kriminalec v Belgiji, gospod Andrej Plahutnik, bo na novinarski konferenci pojasnil potek postopka, vsebino in razloge za izdajo odločbe o skladnosti koncentracije med rdečim in zelenim pirovskim ponosom.
Ljubljančani, ne izgubljajte še glave, zelena pločevinka ni peti jezdec Apokalipse, pač pa popolnoma normalen pir z isto vsebnostjo alkohola, sladu, žitaric in hmelja. Sploh pa se mislijo na odločbo pritožit prav vsi. Belgijci, ta rdeči in celo ta zeleni. Še ga bomo srkali.
V nam bodoči prestolnici, Bruslju, se bodo pred počitniškim pakiranjem kufrov še zadnjič sestali zunanji ministri članic EU. Dimitrij bo lahko samo gledal, »prava glasanja«, hvalabogu, še nima.
Ministrski zbor bo v sproščenem ozračju pokramljal o tem, kdo je dobil najbolj ugoden počitniški aranžma, bodo se pa dotaknili razmer na Bližnjem vzhodu, Iraku, Iranu »i nama voljenom Balkanu«. Ponovili in potrdili bodo tudi stališča do Mednarodnega kazenskega sodišča, proti kateremu teče ameriška protikampanja.
Naj jih le potrdijo, samo da niso pozabili, kdo je zdaj predsednik Evrope. Sosedu Silviu aktualno-politična redakcija namreč ne verjame »ama ništa«.
Tudi George drugi in njegov Sančo Pansa, Tony Blair, bosta kmalu spoznala, kako je biti neljubljen. Obema podpora strmo pada. Bushkotu tako zaupa le še 47 odstotkov Američanov, kar bi bilo verjetno dovolj za ponovitev floridskega volilnega natega, vendar pa se srčika problema skriva v prognozah. Leta 2001, po tem ko sta padla dvojčka, so kazalci podpore George-u beležili zanemarljivo malo oponentov, ergo, iz dobrih 90-ih je padel na slabih 50 procentov. To ne more biti dobro, Georgea skrbi. Ni hec, če ti podpora pade za tri četrt.
Tudi prvi minister njenega veličanstva, Blairov Tonček, si te dni ne more ravno vzeti petih minut za čaj. 30 odstotkov Britancev meni, da bi človek moral odstopiti. Na vse strani se je namreč razsmrdela afera v zvezi s samomorom enega od svetovalcev obrambnega ministrstva, ki je v medije spustil tisto, kar je bilo nekako jasno - da obveščevalci niso imeli pojma, ali Sadi ima orožje za množično uničevanje ali ne.
Samo moment. Če bosta mogla George in Toni spokat iz Bele hiše in Downingove ulice, ja kaj pa nej v politični redakciji pol delamo. Sej bomo še ob službo! Hvala Bogu, da imamo Rupla.
Nadaljujemo tradicijo poročanja o dogodkih z najbolj zajebane celine, ker so ostali pač tiho. Skoraj polovica od treh milijonov prebivalcev Liberije se je napotila proti glavnemu mestu, kjer pa so se vkleščili med uporniške sile in Atlantski ocean. Predsednik Charles Taylor pa je obljubil, da bo zapustil svoj položaj, ko bodo v državo prišle tuje vojaške sile. Seveda bodo. A imate kaj nafte, Charlie?
Sosed Silvio se je včeraj mimogrede še povabil na roštiljado na Georgeov ranč. Samo pazi, Silvio, roštilj nikoli ni zastonj. Pričakuje se namreč, da bo Bush Italijane skušal namamiti v Irak, jih prepričati, da kot predsedujoči v Evropi podprejo ameriška prizadevanja na Bližnjem vzhodu, predvsem glede osamitve Arafata, morebiti bo Silvio naprošen tudi za pomoč pri odpravi embarga Evropske Unije na uvoz genetsko predelane hrane iz Amerike.
V glavnem, Silvio bo dobil meska, pokazal nam bo, da je pomemben, George pa tako ali tako ne zamudi nobene prilike za dober nateg. Dober tek obema; George, ne goltaj, žveči, žveči! Meso ni presta.
Komentarji
komentiraj >>