* O legendarni metalurški zasedbi Slayer in njihovi herojski preteklosti ni potrebno izgubljati pretiranih besed. Opravka imamo z eno najbolj vplivnih in čislanih zasedb temačnih težko-rockerskih žanrov, ki je svoja zlata leta - kakopak - doživela v 80. letih. Četverica, ki je v najzgodnejšem obdobju prisegala na hardcore in punk viže, je prav s prestopom v metalske vode, a še vedno s kančkom punkerskega ludizma, dodobra spremenila metalsko estetiko in ikonografijo.

Kako trdoživ je ta kolektiv, so fantje kasneje dokazali leta 1994, ko je bilo po uspešno zaključeni dekadi, temu posvečeni dvojni izdaji ter odhodu bobnarja Lombarda pričakovati kvečjemu razpad. A namesto tega se je zgodil skorajda preporod s ploščo 'Divine Intervention'. Slayer so dokazali, da zmorejo ustvarjati tudi v predrugačeni postavi, da so uspeli ostati velik band, ki je v času največje komercialne krize metalske subkulture, obsojene na klubsko delovanje, zlahka napolnil ljubljansko Halo Tivoli.

Tedaj se je zdelo, da so Slayer toliko inovativni, sveži in prilagodljivi, da se z lahkoto vpnejo v sleherno obdobje sodobnega časa, ko se trendi spreminjajo s svetlobno hitrostjo. Dokazali so, da jim uspeva vedno znova obnavljati svojo aktualnost. Povratek k punku s ploščo predelav 'Undisputed Attitude' pa plošči 'Diabolous in Musica' ter 'God Hates Us All', nakazujoč obrat k sodobnejšemu zvoku, so pokazali, da fantje ne nameravajo odnehati. Toda plošča 'Christ Illusion' iz leta 2006, ko je bil odpuščen odlični bobnar Paul Bostoph, se je izkazala za odločilno napako. S ponovnim rekrutiranjem ustanovnega člana Davea Lombarda in klišejsko nostalgično držo so se postavili v dolgo vrsto instant metalskih zasedb, ki se vračajo v svoja zlata leta.

Glede na to, da pomeni nova plošča 'World Painted Blood' predvsem izpolnitev poslovnih zahtev do založbe American Records, bi lahko zadnja dva albuma dojeli kot svojevrsten cinizem »klavcev« do ustroja glasbene industrije. Splošno znane so namreč izjave frontmana Toma Araye o tem, da zasedbo veže dolgoročna pogodba z založbo in da po izpolnitvi obveznosti v takšni konstelaciji nepreklicno zapuščajo sceno; in pa izjava, da se v svoji starosti ne vidijo več na odru, otresajoč s svojimi čupami. Kaj torej narediti za zadovoljitev založbe, ki se noče odreči kuri in zlatemu jajcu, in oboževalcev, ki neprestano iščejo vezi z zgodnejšimi leti. Seveda, posneti morajo ploščo, ki bo kar se da blizu lastnemu vrhuncu iz leta 1986, kultni plošči 'Reign in Blood'. Če je predhodnica 'Christ Illusion' le-to povzela preveč dobesedno v glasbenem smislu, jo je nova izdaja nakazala že v samem imenu.

A vseeno se 'World Painted Blood' že na prvi posluh zdi bolj sveža in inovativna od predhodnice. Kontinuiteta lastne prepoznavne estetike je v nekaterih segmentih pokazala različne stranpoti, ki so mogoče tudi v ozkih okvirih metalske godbe. Slayer tako še vedno zvenijo skrajno prepoznavno, trdo in težko, a spet dodobra umirjeno. Slednje je čutiti zlasti v nenavadno upočasnjeni ritmiki, ki je daleč od hitrostnih rafalov 80-ih let. Konstrukcije posameznih komadov tako nihajo med značilno udarnostjo in premišljeno kitarsko in ritmično kompozicijo. Slednja se izkaže za zrelejšo in bolj virtuozno; nakazuje pot, ki bi jo utegnili Slayer ubrati, če se bodo odločili za podaljšanje kariere.

Kar je tokrat ostalo dokaj nespremenjeno, so predvsem kitarske solaže, ki so v svoji visokotonski živčnosti povsem primerljive z zgodnejšimi izdelki. Tako komadi, kot so 'Unit 731', 'Snuff' ali 'Public Display of Dismemberment' kažejo udarniške reference na zlata 80-ta leta, pa čeprav z nekaterimi še neslišanimi odkloni v smeri trših metalurških podžanrov. Na drugi strani so strukturno nekoliko kompleksnejši in daljši komadi, kot so 'Human Strain', 'Playing with Dolls' ali 'Americon', ki se izkazujejo s predrugačeno zvočno podobo; povzemajo recimo temu bolj klasično rockersko izraznost.

Plošča 'World Painted Blood' je torej svojevrstno presenečenje, ki ga od Slayer v tem času nisem več pričakoval, je raznolika, kompaktna in deloma neobremenjena. Kljub temu srčno upam, da se je njihova „odisejada" s tem albumom nepreklicno končala in da tudi Slayer najdejo svoje častno mesto na Olimpu kultnih zasedb sodobnega časa.

pripravil Miha Colner