Ena izmed poglavitnih lastnosti, po kateri ocenjujemo glasbenike in njih stvaritve na ljubem nam radiu, je njihova sposobnost uvajanja novosti v lasten glasbeni izraz in v lastno virtuoznost. Preseganje pričakovanj, ki jih poslušalec goji do nekega avtorja, je tisto glavno vodilo, ki ga vedno znova vrača k istim imenom. To še posebej velja pri posameznikih, ki so hkrati močni avtorji in tudi dobri izvajalci lastnih kreacij. Uvajanje novotarij, ki se upirajo ustaljenim predstavam o glasbi, daje njihovim stvaritvam vsakič znova nov zasuk. Nemiren ustvarjalni duh in popolna avtorska svoboda, ki odlikujeta početje Aleca K. Redfearna, uničevalskega angela iz Providencea, sta v njegovi dosedanji karieri ustvarila nekaj izvenserijskih del, ki terjajo svoj čas in pozornost. Zaradi naštetih razlogov je Redfearn dolga leta taval na obrobju glasbenega dogajanja in šele v zadnjih nekaj letih požel zasluženo zanimanje glasbeno-založniških mešetarjev.

Sekira mu je padla v med s podpisom pogodbe za uveljavljeno avantgardno založbo Cuneiform, ki je izdala zadnja dva albuma z njegovo skupino The Eyesores. Njihov poizkus pečanja improvizirane glasbe s posnetki iz okolja na rokerski način ni naletel na gluha ušesa. S tokratnim, precej ekskluzivnim podvigom, saj je plošča Exterminating Angel izšla le v 1500 izvodih, se je Redfearn zopet lotil novih, precej bolj energičnih skladb. Mezgajoče utripanje elektronsko ojačane in rokersko distorzirane harmonike, se izvrstno dopolnjuje s povsem netipično zasedbo, v kateri poleg ritem sekcije eno izmed pomembnejših vlog zaseda električno ojačana violina in cel kup ostalih glasbenih pritiklin. Neobičajen zvok zasedbe se izredno poda Redfearnovim glasbenim zamislim, ki svoj navdih iščejo v mnogih obstoječih žanrih, hkrati pa ponujajo povsem samosvojo izraznost in izstopajoče prepoznaven zvok. Kaj drugega tudi pričakovati od človeka, ki za svoje vplive navaja tako različne avtorje, kot so Slayer, Stravinski, The Stooges, Black Sabbath, Šostakovič in Sonic Youth. Vsekakor zavidljiva druščina glasbenikov, ki bi ji le stežka našli skupni imenovalec.

Zvočna podoba Redfearnovih skladb z albuma Exterminating Angel prikliče v spomin ljudske pesmi vzhodnoevropskih veselic še iz časov izza železne zavese, ko je tudi nad ljudskim veseljem vladala nevidna napetost, še hitreje pa se izriše slika sladko-kisle brozge potujočih cirkusov in njihovega pokvečenega soundtracka. Za razliko od dosedanjega dela Aleca K. Redfearna, no, vsaj tistega, ki ga poznamo z diskografskih izdaj, ki so priromale do nas, je tokratni poskus precej bolj baziran v organskih zvokih dejanskih inštrumentov, enakovreden del pa tokrat predstavljajo tudi kvalitetni, obvezno nekoliko absurdni teksti. Pozna se, da je Redfearn v svojem dosedanjem opusu precej delal v gledaliških postavitvah, saj njegova glasba nehote izraža tipično gledališki žar, ki skozi frenetično brzenje pronica skozi vse pore.

V poplavi brezizraznih bendov trenutka še kako prav pridejo posebneži tipa Alec K. Redfearn, ki se, tudi zaradi svojega samouštva, stvari lotevajo drugače, s povsem drugega konca in nam v končni instanci ponujajo netipične in predvsem zanimive glasbene stvaritve. Tudi življenjske izkušnje ljudi z roba, ki se redno predajajo alkoholu in ostalim drogam, pri tem nedvomno primaknejo svoj delež. Disharmonije hodijo vštric z zapeljivimi melodijami, ki svoj prostor iščejo v temačnih predelih človekove psihe in so namenjene predvsem ljudem iz gozda. In da ne bo pomote. To ni glasba, ki bi se jo moralo razumeti, to je zgolj glasba, ki je zaradi vseh svojih posebnosti preprosto vznemirljiva.