Petek, 4. 12. 2009
Borja
Po pobudah odkrivanja etiopskih popularnih godb, ki jih je v preteklosti zakrivila založba Buddah Musique, smo končno dobili pregledno in poglobljeno antologijo mojstra in "očeta"ethio jazza Mulatuja Astatkeja. Pripravila jo je britanska založba Strut, na njej pa slišimo tako zgodnje komade, ki so bili posneti v 60. letih v Londonu in New Yorku kot kasnejše posnetke iz 70. let, ko se je Astatke vrnil v Etiopijo ... (v celoti!)
* Po pobudah odkrivanja etiopskih popularnih godb, ki jih je v preteklosti s serijo Ethiopiques zakrivila založba Buddah Musique, smo končno dobili pregledno in poglobljeno antologijo mojstra in "očeta" ethio jazza Mulatuja Astatkeja z naslovom New York Addis London -- The Story Of Ethio Jazz 1965 to 1975. Pripravila jo je britanska založba Strut, ki je že lani razveselila z izdajo Mulatujeve zadnje, sveže plate, ki jo je posnel z bendom Heliocentrics, na njej pa slišimo tako zgodnje komade, ki so bili posneti v 60. letih v Londonu in New Yorku, kot kasnejše, danes že kultne posnetke iz 70. let, ko se je Astatke vrnil v Etiopijo.
Tukaj bi jst vrinil kako minuto ali dve prvega komada
Vibrafonist, klaviaturist, tolkalec, skladatelj in aranžer Mulatu Astatke je v zadnjih letih, predvsem s pomočjo Jarmuschevega filma Broken Flowers in kompilacijske serije Ethiopiques, postal verjetno najbolj prepoznaven glasbenik sicer godbeno izjemno pestre države Etiopije. Spotoma pa je dobil nova občinstva mlajše generacije, saj so njegovi posnetki rezonirali po raznih medijih – od radijskih do klubskih.
Astatkeja v zgodovinah drugih godb navajajo kot očeta eklektičnega žanra ethio jazza. Raziskoval je na raznih poljih, najočitneje je združeval etiopsko tradicionalno godbo z jazzom in latino jazzom, slogoma, ki se ju je navlekel, ko se je v 60. letih potikal po Londonu in New Yorku. Bil je namreč prvi v svoji generaciji etiopskih glasbenikov, ki je ogromno potoval in snemal v tujini. Starša sta ga namreč poslala v Wales študirat aeronavtično inženirstvo, končal pa je na študiju glasbe v Londonu. Kmalu zatem je postal po nekaterih informacijah prvi afriški študent na Harvardu, po drugih na bostonskem Berkleeju, živel in snemal pa je v New Yorku. Tako ni čudno, da je razvil nekakšno zmes združevanja estetik “zahodnjaškega” jazza in etiopske tradicionalne godbe.
Lani novembra je Astatke izdal težko pričakovani album z londonsko psych jazz skupino Heliocentrics, ki jo vodi priznani bobnar Malcolm Catto. Pričakovani zato, ker je mesece pred tem z njimi koncertiral, sicer s starim repertoarjem, a namigovali so tudi na svež material. Tako se je Mulatu po dvajsetih letih vrnil v studio, posneli pa so album, na katerem slišimo tako klasični ethio jazz kot tudi eksperimentalne odklone v bolj psihedelične sloge. Projekt je podprla založba Strut kot tretji del serije albumskih sodelovanj z naslovom Inspiration Information.
Založba Strut sedaj nadaljuje z “odkrivanjem” etiopskega veterana, in sicer s sploh prvo poglobljeno retrospektivo kariere Astatkeja, ki pa, moramo priznati, ni popolna, saj se konča z letom 1975; to pa je seveda povezano z zgodovinskimi okoliščinami državnega udara v Etiopiji tistega leta. Temu je sledilo obdobje nekakšnega kulturnega molka. Če so prve kompilacije Astatkejevega opusa pri Buddah Musique izšle že pred več kot desetimi leti, pa še nihče do sedaj ni združil njegovih “medkontinentalnih” podvigov.
Pri izidu plate New York – Addis – London – The Story of Ethio Jazz 1965 to 1975 je rajcal podatek, da so odgovorni pri založbi Strut imeli dostop do vsega Astatkejevega materiala, ki je v preteklosti izšel pri raznih manjših in večjih založbah. Pokriva tako njegove prve posnetke iz Velike Britanije, ki so nastali leta 1965, kot tudi fuzije, ki so nastale malce kasneje v sodelovanju z majhno newyorško založbo Worthy in pa ključni repertoar, ki je nastal v Addis Abebi v sedemdesetih letih. “Dodano vrednost” ploščku dajejo opombe poznavalca afriških godb in vodje male založbe Soundway Milesa Clareta ter redke, pred tem neobjavljene fotografije iz Mulatujevega osebnega arhiva.
Plošček The Story of Ethio Jazz nazorno pokaže neverjetni stilski razpon Mulatuja kot vodje zasedbe-. Nekateri posnetki so eksperimentalno jazzerski, drugi vežejo edinstvene etiopske melodične lestvice z nečim, kar se že približuje funku, najbolj pa presenetijo relativno konvencionalni latino jazz štikli, ki nekako štrlijo ven zaradi samega dejstva, da se jih da že na prvi posluh etiketirati. Vendar to redko upoštevanje estetskega standarda hitro razumemo, če upoštevamo, da so ti posnetki nastali v New Yorku, torej Meki latin jazza, ki jih je sicer Astatke posnel z večinoma puertoriškimi glasbeniki.
Retrospektivna kompilacija New York – Addis – London – The Story of Ethio Jazz 1965 to 1975 je odličen plonk listek za vse, ki se v glasbeno revolucionarno delo Mulatuja Astatkeja prej niso poglabljali. Na njej slišimo izjemne posnetke, vseeno pa se poraja misel, zakaj za vraga tovrstna zbirka ni izšla že prej. Dodaten pomislek sem dobil pri samem naslovu, saj kljub temu, da je Mulatu nesporno številka ena etiopskega jazza, pa je vendarle zgodba žanra le nekoliko obsežnejša od dela enega človeka.
Kompilacija je sicer zelo pregledna in povsem suvereno realizirana, vendar pa vseeno pogrešamo malo več poguma, da bi na plošček uvrstili kak komad manj od tistih, ki smo jih na raznih zbirkah in v raznih izdajah slišali že ničkolikokrat. Taki so “Yekermo Sew”, “Mulatu”, “Netsanet” in “Tezeta” - namesto njih bi z veseljem slišali še kak redek, neodkrit posnetek več s kake zaprašene sedempalične singlice.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>