Ameriški predsednik in zadnji nobelov nagrajenec za mir Barack Husein Obama je svetu sporočil, da bodo Združene države Amerike v režimu gospodarjev globalne vojne nepokorni Afganistan napotile dodatnih 30.000 vojakov. Takoj zatem sta se na to napoved vzneseno odzvala še generalni sekretar severnoatlantskega zavezništva Anders Fogh Rasmussen in britanski premier Gordon Brown, nato pa je o tej - ne ve se prav natančno v čem - novi strategiji vojnega poglavarja Bele hiše spregovoril še domači predsednik vlade Borut Pahor in napovedal avtonomno odločanje o nadaljnjem domačem vojaškem sodelovanju pri okupaciji Afganistana.



Uradno pričakovanje pakta Nato sicer je, da bodo svoj prispevek v obliki žive vojaške sile in drugih materialnih sredstev za Afganistan občutno povečale tudi druge članice zavezništva. Vseh drugih 43 držav, ki sodelujejo v operacijah v Afganistanu, pa bo za napotitev dodatnih vojakov na posebni konferenci o tem kriznem žarišču na 28. januarja v Londonu poskušala ogreti tudi Velika Britanija. Kljub temu pa je domači premier Borut Pahor brez dlake na jeziku in ne glede na naprezanja glavnih akterjev pakta Nato javno zagotovil, da se bo v primeru, če bi slovenska vlada ocenila, da se strategija, ki jo sedaj na afganistanskem terenu implementira zveza Nato, ne uresničuje, kakor pričakuje, avtonomno odločila o umiku slovenskih vojakov.



Toda v razumevanju avtonomije domače vlade, kot ga javno izkazuje njen predsednik, je vendarle nekaj že na pogled povsem nelogičnih stvari. Politična odločitev o vojaškem vstopu v Afganistan je bila namreč sprejeta na ravni ne bodi ga treba zavezništva, katerega članica je po referendumski volji domačega ljudstva tudi po čem le tako avtonomna Slovenija. Podlaga zanjo je bil sploh prvič v zgodovini pakta NATO aktiviran 5. člen pogodbe, ki pravi, da je bil napad na glavno članico, Združene države, 11. septembra 2001, napad na vse članice zavezništva. Torej tudi domačo Republiko. Kljub temu, da se je premier Borut Pahor odzval na napotitev dodatnih 30.000 ameriških vojakov v Afganistan, ki jo je podpisal zadnji Nobelov nagrajenec za mir in še naprej vojni poglavar Bele hiše Barack Huseibn Obama, tokrat iz njegovih ust o možnosti napotitve dodatnih domačih demoraliziranih vojaških sil na to vojno območje ni bilo moč slišati ničesar, s čimer gotovo ne bosta zadovoljna vsaj generalni sekretar pakta Nato in britanski premier ter ameriški oproda Gordon Brown.



Da se predsednik vlade Borut Pahor ni želel izrekati o morebitnih novih napotitvah poklicnih plačancev Slovenske vojske, ki jo pretresajo kadrovski primanjkljaj, neurejeni odnosi in javno odmevna samomora dveh njenih pripadnikov, bi lahko pripisali dejstvu, katerega je sicer javno obelodanil prav vojaški mirovnik Barack Husein Obama. Ta je, da vojna pač ni popularna v času, ko samooklicano gospodarsko najbolj razvite države javni denar potrebujejo za gospodarsko okrevanje. Toda kljub temu bo Združene države Amerike samo letos pošiljanje dodatnih vojakov v zgodovini pravzaprav nikoli pokorjeno in premagano državo stalo dodatnih 30 milijard ameriških dolarjev.



Javne finance za izhod iz poslabšanega javnofinančnega položaja sicer potrebuje tudi Slovenija. Naj bo njena Vlada v svojih odločitvah še tako avtonomna, jo je k pripravi strategije, s katero naj bi se izboljšala javnofinančna kondicija domače Republike, prisilila Evropska komisija. O konkretnih podrobnostih, ki jih pod vodstvom Mitje Gasparija pripravlja skupina ministrov Pahorjeve vlade, bodo sicer javnost obveščali sproti, med glavnimi načrtovanimi strukturnimi spremembami pa so reforme pokojninskega sistema, zdravstva in trga dela. Ker javnih financ tudi v tej predragi državi primanjkuje, je besedo reforma moč razumeti zgolj kot nadaljnje krčenje javnih sredstev in večjo privatizacijo zdravstvenih in socialnih storitev, ki bi jih naj še naprej zagotavljala država.



Da se s takim dojemanjem socialnega dialoga gluhih ne strinjajo, so v soboto na ulicah, danes pa še pri predsedniku Vlade, povedali predstavniki vseslovenskih sindikatov. Pravzaprav pa so mu zagrozili, da bo zaradi domačih kritičnih življenjskih razmer med sindikalno vodenimi delavci počilo, če ne bo hitro prišlo do razbremenitve plač, znižanja dohodnine, zvišanja minimalne plače in umika nekaterih najbolj radikalnih reformnih predlogov. Da so razmere sicer res kritične, sicer potrjujejo v Zavodu za zaposlovanje, iz katerega so prav danes sporočili, da se je domača brezposelnost v primerjavi z enakim obdobjem lani povečala za 50,6 odstotkov, skupaj pa je po novem tudi uradno brezposelnih 95.446 oseb. Zato predsednika stranke in vlade k obravnavi sprememb davčne zakonodaje ter udeležbe delavcev pri dobičku pozivajo celo iz njegove socialdemokratske poslanske skupine.



Toda kljub molku predsednika vlade in domnevni avtonomnosti odločanja njegove vlade je tudi domača prisotnost v Afganistanu v porastu. Tako je dva dni nazaj skupna delegacija obrambnega, notranjega in zunanjega ministrstva v afganistanskem Heratu slovesno zaključila donacije več projektov v skupni višini 60.000 dolarjev, v kratkem pa bo stekel še projekt vreden nadaljnjih 300 tisoč dolarjev, kmalu pa bosta v Afganistan napotena tudi dva slovenska policista. Kljub temu, da domači predsednik vlade za razliko od Baracka Huseina Obame tega pač javno ne razglaša, je tudi domača politika povsem podrejena modelu, ki ga vsem svetu narekujejo vojni poglavarji iz Bele hiše. Podaljšanje in okrepitev vojaške ter finančne okupacije Afganistana bi naj prispevalo k okrepitvi globalnega gospodarstva, sicer res predvsem vojaške industrije. Toda temu bo tako zgolj v primeru zmage. V nasprotnem primeru pa se bosta s posledicami poraza nemara pa res povsem avtonomno soočila tudi domača Republika in Vlada.



Odpoved: Tudi tokratni Ne-uro moment sem z vojno v Afganistanu kot sredstvom okrevanja svetovnega gospodarstva v zobeh prispeval Tomaž Z.