Nedelja, 6. 12. 2009
Tit Podobnik
Tokrat razširjamo obzorja s kitarsko-peščenim viharjem puščavske rock glasbe zasedbe Group Doueh, katere osebni arhiv posnetkov so v njihovo drugo ploščo zbrali pri Sublime Frequencies. (v celoti!)
* Lepo pozdravljeni v prvem decembrskem Razširjanju Obzorij, kjer se bomo spustili do Zahodne Afrike in prisluhnili tamkajšnji izbrani godbi zasedbe Group Doueh. Gre za tako rekoč ekskluzivne posnetke, ki jih je v svoje roke dobil Hisham Mayet, dokumentarist pri založbi Sublime Frequencies. iz njih je sestavil dve plošči, ki ju boste do neke mere danes tudi slišali. Ti posnetki so ekskluzivni predvsem zato, ker so nekatere založbe iz Maroka in Španije v preteklosti že hotele objaviti izdelke Group Doueh, a jih je gospod Doueh, s pravim imenom Salmou Bamaar, vseskozi zavračal.
Korenine zasedbe se neizbrisljivo vraščajo v tla Zahodne Afrike, natančneje Zahodne Sahare med Marokom in Mavretanijo. Področje je kljub mavretanskemu poreklu prebivalstva pod nadzorom Maroka, kar posredno pomeni, da tamkajšnja glasba vsebuje tudi politično noto o neodvisnosti. Tam živeče ljudstvo Sahrawi, ki ga marsikdo v svojih pisanjih postavlja kot antipod severnejšim in mednarodno prepoznanim Tuaregom, je tako prepojeno z zgodbami o nepravičnosti, vojni ter skozi preteklost tudi življenju pod kolonialno oblastjo. Doueh ni nobena izjema, svoj že tako hrapavi glasbeni krik po svobodi pa pušča prekrit še z edinim pravim vladarjem Zahodne Sahare - grobim puščavskim peskom.
Pogled na vplive, ki jih Doueh za svojo glasbo navaja kot monumentalne, nam razkrije dve imeni z ogromnim pomenom na vso popularno kulturo Zahoda. To sta Jimi Hendrix in James Brown, vseeno pa je Doueh tako ritmično kot kitarsko bližje vzhodnejšim glasbenim vplivom. Tako se ritmika često zgleduje po arabskemu svetu, njegova tehnika igranja kitare, čeprav ostrejša in bolj surova, pa po prepoznavnem puščavskem bluesu. Kitaro kdaj pa kdaj zamenja z maversko lutnjo, imenovano tinidit, ob njem pa zasedbo dopolnjujejo še njegova žena Halima z vokalom in tbalom, sin Jamal na klaviaturah in Bashiri Touballi kot še ena vokalistka. Ritem je tako v domeni Halime s tbalom oziroma ročnim tolkalom ter skupinskim ploskanjem, ki je često prisotno. Ponavadi gre za repetitivne vzorce in kitarske teme; na kitaro se vežejo klaviature in preko nje se razteza barvit, z distinktivno hasanščino podprt vokal.
Salmou Bamaar je, kot rečeno, v preteklosti možnost izdajanja svojega materiala vseskozi zavračal, srečanje s Hishamom Mayetom pa je njegovo stališče nekoliko spremenilo. Tako je pri založbi Sublime Frequencies že izšla vinilna izdaja Guitar Music from Western Sahara, letos pa smo torej lahko priče še drugemu albumu Group Doueh, in sicer Treeg Salaam. Pri obeh izdelkih bi zaman iskali tehnično dovršenost, saj je material, z izjemo nekaj skladb s prve plošče, vzet iz osebnega kasetnega arhiva gospoda Doueha. Zanimivo je, da so bile skladbe z albuma Treeg Salaam posnete med letoma 1989 in 1996 in so tako nekoliko starejšega datuma kot tiste s prve plošče; vseeno pa se zdijo nekoliko čistejše in jasnejše. Kritika Guitar Music from Western Sahara je ob siceršnji hvali svežega glasbenega dokumenta padla predvsem na kvaliteto posnetkov, ki so unikatnost Group Doueh tudi nekoliko prikrivali. Tako je letošnja izdaja bržkone šla mimo vsaj minimalnih redukcij šumov, še vedno pa ohranila prepoznavno surovost in tehnično nekvaliteto zvočnih posnetkov skupine.
Okoli štirideset minut dolgi plošči Treeg Salaam bomo nato, kolikor nam bo čas dopuščal, dodali še nekaj skladb z Guitar Music from Western Sahara. Oba albuma sta izšla pri založbi, specializirani za terenske posnetke obskurnih glasbenih lokacij, ki jo poznamo pod imenom Sublime Frequencies. Prepustimo se torej zvenom puščavskega rocka z zasedbo Group Doueh.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>