Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Seciranje ušesa in preiskušanje čutil v galeriji Škuc (2673 bralcev)
Ponedeljek, 7. 12. 2009
mcolner



V ponedeljek ob 16. uri, v rubriki Fine umetnosti ne zamudite prispevka o zvočno vizualni razstavi z naslovom 'Seciranje ušesa', ki se odvija v galeriji Škuc v Ljubljani. Razstavo, ki preizprašuje fenomene vidnega in slišnega, vizualnega in zvočnega ter njunih presečišč, sta zasnovala in v veliki meri tudi izvedla Tao G. Vrhovec Sambolec in Bojan Fajfrič.
Vprašanje definicije in delitve zvočne ter vizualne umetnosti je v času razširjenih, povezanih in prepletenih medijev dokaj brezpredmetno. Prav na presečišču različnih umetniških zvrsti deluje vrsta ustvarjalcev, ki omenjenih dveh polj čutenja, zvoka in podobe, ne dojema ločeno. Še več, podajajo se v podrobno raziskavo tega pomembnega presečišča. Razstava z naslovom 'Seciranje ušesa', ki sta jo zasnovala Tao G. Vrhovec Sambolec in Bojan Fajfrič, se ukvarja prav s fenomenom sluha in vida, s povezavo vizualnega in zvoka.

Galerijski prostori so v svoji beli kocki že po tradiciji ponujali zatočišče eksperimentalnim zvočnim praksam, ki zaradi svoje abstraktnosti ne privabljajo širših množic. Vplivni John Cage, ki je tudi eden od referenčnih modelov te razstave, je svoja zgodnejša dela izvajal prav v muzejih in galerijah. Prvak video umetnosti Nam June Paik je do prvih vizualnih eksperimentov prišel po nekajletnem raziskovanju zvoka v povezavi s performativnimi praksami.

Oba avtorja obravnavane razstave sta na ogled in posluh postavila lastne projekte, ki se razgledujejo po poljanah zvoka in deloma podobe, obenem pa k sodelovanju povabila še nekatere umetnike iz mednarodnega prostora. Galerija Škuc se zaradi razgibanosti in členjenosti posameznih soban izkaže za zelo primeren prostor za tovrstno postavitev, ki zahteva zračnost in fizično ločenost projektov. Celostna podoba je zastavljena dokaj tehnicistično in natančno, kot prezentacija različnih vidikov zvoka in vizualnega. Vsa dela iz teoretičnega pogleda in empiričnih dognanj v središče postavljajo človekova čutila kot neločljivo povezano tvorbo.

Poudarjeno je dejstvo, da živimo v času vizualne oziroma pisne kulture, čeprav je tudi slušna komunikacija ključnega pomena. Slednja je hitrejša in zelo odvisna od interpretacije. Zaradi izpostavljenega položaja se obiskovalec najprej zaleti v 'Audiovizualni laboratorij' za seciranje fenomena namernega poslušanja. Kompleksna instalacija v precep jemlje krajše psihoakustične slušne in vizualne teste, ki natančno povzamejo in razložijo povezavo med notranjim ušesom in centrom za sluh. Terminološko in shematsko zahtevna struktura tega dela pa brez razlage navadnemu smrtniku ne pove prav dosti, saj je potrebnega veliko predznanja za dekodiranje natančnih navodil na stenah. Laboratorij ponuja priložnost za samoeksperiment, ki pa se v mojem primeru ni povsem ujel z navrženimi tezami.

Osrednji projekt pri dokazovanju variabilne interpretacije zvoka je pomaknjen v samostojno temnico, pri čemer je priporočljivo najprej prebrati celoten koncept in kontekst tega sicer abstraktnega dela. Zgodba se nanaša na nesrečo na letališču v Floridi: leta 2005 je policija po nerodnosti ustrelila človeka, ki je očitno občutil premočan strah pred letenjem. V duhu paranoične vojne proti terorizmu, kjer je kriv vsakdo, dokler ne dokaže nasprotno, so reagirali tudi lokalni šerifi. Ubili so človeka, ki naj bi grozil z bombo. Ker je terorizem pač resna stvar, so ga najprej ubili in potem vprašali, za kaj gre. Potniki na letalu so namreč povedali, da naj bi pred vzletom potencialni terorist hodil po letalu in vpil »I have to go out«. Uradna inačica zgodbe, ki so jo kasneje povzeli tudi množični mediji, pa pravi, da je moški grozil potnikom z besedami »I have a bomb«.

Instalacija pobliže in nazorno razišče razliko med izgovorjenima frazama v 300-krat upočasnjenem zvočnem posnetku, ki pritiče dvokanalni video projekciji. Ta prikazuje upočasnjeni posnetek ust, v katerih sije peklensko rdeča luč; slednja spominja na eksplozijo in se sprevrača v povsem abstraktno podobo. Pomen naslova tega dela, 'Blow Up', je razložen neposredno. Nanaša se na kultni istoimenski Antonionijev film, ki predstavlja bližnji posnetek nekega travmatičnega dogodka, ter na neposredni pomen besedne zveze »blow up« – to je eksplozija bombe.

Posebno mesto zaseda nekakšna zvesta reinterpretacija performativnega 'Predavanja o ničemer' Johna Cagea iz leta 1959. Predavanje je sestavljeno iz zapletenih ritmičnih struktur in taktov. Priložena zvok, ki ga bere gluhonema oseba, in tekst omogočata pobližje spoznanje tega pomembnega eksperimentalnega teoretičnega dela. Malce težje opredeljivo se v skritem kotičku predvaja majhna video projekcija z naslovom 'Perspectives', kjer avtor Brandon LaBell beleži performativno pisanje različnih besed na zidove degradiranih javnih površin. Postavitev pa zaključuje interaktivna instalacija 'N2O' Jaka de Vos in Dyane Donck, ki je zastavljena kot otroški kotiček v kričeče zeleni barvi. Sistem delovanja je preprost: na nizke stole sede skupina ljudi, ki z nadetimi slušalkami skozi mikrofon komunicirajo, medtem ko se njihovi glasovi nahajajo v nenehni elektronski transformaciji. Empirično gledano je instalacija dosegla svoj namen, saj zaradi učinka helijevega balona sproža kolektivne slave smeha.

Različne vidike raziskave in umetniške rabe zvoka, odlično zaključene v premišljeni in obenem poučni postavitvi z naslovom 'Seciranje ušesa' si je mogoče v Galeriji Škuc ogledati, jih slišati in doživeti še do 11. decembra.

Čutila je brusil Miha Colner


Komentarji
komentiraj >>