...Šaron v Washington; majhen korak za Izrael, velik zid okoli Palestincev...
...sklenitev shoping-akcije na Filipinih...
...140.000 vladnih poljubčkov javnim delavcem v negospodarstvu...
...Nigerski pljunek v fris Tonya Blaira...
...ABC shizofrenije Združenih držav Saudove Arabije...
OFF NAPOVEDNIK
Če je kdo naslednje dni pri volji za skok čez lužo, ako bi ga morebiti gnala želja po spoznavanju drobovja in geneze obče
zgledne demokracije, vam tega ne priporočamo najbolj, preprečiti pa vam tudi ne moremo. A le tokrat izjemoma nudimo eno turistično informacijo. V kolibi ameriškega predstavniškega socvetja, konkretneje v njihovi kongresni knjižnici, še bolj natančno: v najbolj praznem prostoru kompleksa, je te dni na displeju eden prvih zemljevidov, ki označuje Ameriko kot del novega sveta.
496 let star, za 10 milijonov ameriških davkoplačevalskih zelencev odkupljen, imenovan pa preprosto “rojstni list Amerike”, zvitek prikazuje zametke takrat še nezamejene, z rdečimi domorodci ter bizoni poseljene državice, katere pragmatizem so slednji očitno hudo podcenjevali. Oboji se namreč nahajajo v rezervatih, le da bizoni uživajo nekoliko več zakonske protekcije.
Konstituiranje držav in njim pripadajočih narodov se vsepovsod obeležuje s ponosom in solzami v očeh. Koliko krvi s tem utone v pozabo, je stvar selektivnega, tudi v nam ljubem podalpju aktualnega, zgodovinskega spomina. Ta je med drugim bistven, ker ukoliči naravo posameznega ljudstva. Američanom pa je uspelo pozabiti veliko tega. Prognoza kajpak ni najboljša, amnezija kar traja; še več, sočasno se pozabljajo, prirejajo ter montirajo relativno sveža dogajanja. Kako je že bilo z Osamo in Sadijem? Zakaj je bil Irak obakrat napaden? S kančkom stereotipiziranja in nekaj čiste hudobe trdimo, da ameriški kratkoročni spomin seže do zadnjega instant obroka, srednje in dolgoročni spomin pa sta neobstoječa.
Za trenutek pa pustimo Američane ob strani in si prihranimo prepotrebno pljuvalno municijo. Niso samo oni glupi. Najnovejša raziskava je pokazala, da polovica Nemcev ne ve, kaj je Gerhard Schroeder. Prepoznajo le njegov obraz. In mi, Janezi? Ali imamo razlog za vzvišenost? Nemci so z Willyem Brandtom opravili s svojo simbolno katarzo, ko se je v Varšavi poklonil poljskim žrtvam nacizma.
In mi, Janezi? Imamo mogoče razlog za vzvišenost nad Nemci in Američani? Ljudje, mi se med sabo kregamo zaradi polpretekle zgodovine!
OFF PROGRAM
Potem ko je mali Bush pogostil in popokal palestinskega premierja Mahmuda Abasa in, na vsesplošno presenečenje, po pokovsko okaral Izrael in gradnjo zidu vzdolž okupiranih ozemelj na Zahodnem bregu, je sedaj poklical še prvega Žida, eks-generala, prekaljenega v pošiljanju libanonskih in palestinskih civilov k Alahu, Ariela Šarona.
George bo Ariela privil k sebi in človeka pomiril. “Že v redu, Ari, z zidkom samo počakej, ne postavljaj novih naselij na palestinskih ozemljih, iz zaporčkov izpusti par Palestincev, sej lahko samo tiste nedolžne pa mladoletne, pa sej ti ni treba vseh. A tiste tri milijarde dolarčkov, ki sem ti jih poslal prejšnji teden si dobil? OK, vidiš, boš nove tankce lahko kupu, pa par jedrskih bombic sproduciral, veš, 200 jih ni dost. Ziher je ziher!”
In se je zgodilo. Izrael bo izpustil 540 od več tisočev Palestincev iz zaporov - mimogrede, Izraela ne iščite med podpisnicami konvencije Združenih narodov proti mučenju in nehumanemu ravnanju z zaporniki -, odstranjenih je bilo par mejnih kontrolnih točk, danes ponoči pa so nedaleč od Hebrona na Zahodnem bregu samoiniciativno porušili črnogradbeno judovsko naselbino. Sestavljali so jo štirje šotori.
V Manili se je predalo vseh 296 upornikov filipinske armije, ki so se v nedeljo zabarikadirali v tamkajšnjem shoping-centru, okoli tega pa nastavili eksplozive. Vrnili so se v kasarne, kjer jih čakajo vojaška sojenja. Naknadno je bil aretiran tudi nekdanji zaupnik eks-filipinskega predsednika Josepha Estrade, češ da je pomagal pri organizaciji šopijade.
Zadeva smrdi preko vseh 7-tisočih filipinskih otočkov. Pa ne zaradi dveh tisočev parov čevljev, v katerih se je sprehajala žena nekdanjega diktatorja te države, Imelda Marcos. Uporniki trdijo, da pri njihovi akciji ni šlo za poskus prevrata, ampak za opozorilo na nevzdržne gospodarske in socialne razmere ter razpaslo korupcijo. Kar se sliši nadvse verjetno. Ponavljamo za nepozorne. Zasedli in zaminirali so šoping center, ne pa vlade, parlamenta, medijev in vsega ostalega, zasedbe vrednega pri normalnih pučih. Res nekaj smrdi, vprašajte eks-obrambnika, našega prvega opozicionista, ki se na te zadeve baje spozna.
Naša vlada še ne gre na morje. Danes bo v Ljubljani slovesno, najbrž pa brez alkohola, podpisan aneks h kolektivni pogodbi za javne delavce v negospodarstvu. Pristojni sindikati in Vlada so z njim konsenzno odpravili problem višine usklajevanja plač in regresov. Namesto predvidene avgustovske uskladitve plač za 2,4 odstotka pa bo uvedeno dodatno pokojnisko zavarovanje.
Ljubi študenteraj, nehajte študirat, vsi marš v službe. Prvo je treba oddelat pokojnine za vaše predhodnike, potem boste oddelovali svoje mezde, za vaše pokojnine ne skrbet. Jih bodo vaši otroci služili za vas.
Ko je prvi minister njenega veličanstva združenega kraljestva, in prvi pudelj združenih držav, po domače Toni, po svetu pogledoval za Husijevim uranom, je s prstom pokazal na nebogljeno zahodno državo najbolj zjebane celine. “Sadam je uran nabavljal v Nigru!” Bush mu je prikimal in citat ponovil v letnem nagovoru na Kapitolu. Po nekaj mesecih, milijonih privzdignjenih obrveh, nekaj preiskovalnih komisijah in enem samoubitem britanskem, vladnem svetovalcu, urana še vedno ni, Niger pa zahteva dokaze ali opravičilo. Predsednik vlade, Hama Hamadou pa je še stoično skomignil z rameni in resignirano dahnil : “Če smo preživeli lakoto, bomo pa še to.”
Jap, Afričani so preživeli že marsikaj. To dejstvo pa ne pomaga 400 tisočim prebivalcem Ugande, večinoma oponentom in intelektualcem pod režimom diktatorja Idija Amina. Sicer ga je vojska sosednje Tanzanije leta 1979 izgnala, deset let je s svojim spremstvom preživel pri Titovem frendu, Moamerju Gadafiju v Libiji, potem pa ga je pot zanesla v Saudovo Arabijo. Tudi tam dobro vedo, kaj je gostoljubje, saj mu za zločine nad človeštvom nikoli ni bilo sojeno. Mignil ni nihče. Niti najmočnejša država, glasnica demokracije in svobode. Četudi je bila večina napadalcev 11.septembra Saudijcev. Četudi obstajajo indici, da so Saudijci financirali Al Kajdo. Kongresne komisije Saudove Arabije niti ne smejo omenjati v svojih poročilih, ker je to stvar nacionalne varnosti. Sedaj se na to deželo referira kar “neimenovana država”.
Ameri in Saudijci so pač intimno povezani. Pomenijo si vse. Kot diler in junkie, nafta in prežejna V8 chevroletova mašina. Te stvari so svete in noben Idi Amin se ne bo vmes dajal s svojimi trupli.
Aha, Idi Amin je v Saudovi Arabiji bolan, bil v komi, se včeraj zbudil, ampak ne bo več dolgo.
Komentarji
komentiraj >>