Petek, 11. 12. 2009
jizah
Komaj 21 letni zahodnoobalni raper je potem, ko je insidersko rapersko javnost navduševal na kar nekaj mixtapih, končno izpljunil svoj prvenec. "Boy Meets World" je ena večjih poslastic sodobnega raperskega podzemlja, sproduciranih v iztekajočem se letu 2009. Da Fashawn ve kako se stvarem streže govori odličen občutek za izbiro producenta, saj je celotni album sproduciral eden izmed najmogočnejših producentov zadnjih let Exile, s katerim sta redefinirala nov, hrustljav zahodnoobalni hiphop. (v cel
* Zadnjih nekaj let na »mixtape« raperski sceni vse bolj opazno in uspešno rjove Santiago Leyva alias Fashawn, 21-letni MC iz Fresna v Kaliforniji. V času, ko se raperji kalijo vse dlje, je mladinec, ki pri dvajsetih posname resnično dober album, prijetno presenečenje.
Fashawn, sicer odraščajoč ob s heroinom nabrizgani tavajoči materi ter od oblasti zaprtemu očetu, kot 12-letni deček odide v stanovanjsko skupino. Odločno se oprime rešilne bilke šolskega sistema, veliko bere, še bolj pa spoznava ulice zahodno obalnih mest. S šestnajstimi leti naredi ločnico med šolo in rapom, a ostane zvest fanatičnemu prebiranju knjig in edukacijskemu sistemu še kako leto, kasneje pa prevlada ljubezen do rapa, ki se mu v popolnosti posveti.
Po nekaj uspešnih »mixtaperskih« odisejadah ter otvarjanjem koncertov za Ghostfaca Killaha, Rootse in Taliba Kwelija pa sredi letošnjega leta konča s snemanjem albuma »Boy Meets World«. Tematsko se precej ovija okrog naslova albuma in poslušalcu zaupa svoje notranje borbe, doživete na kalifornijskih ulicah v času odraščanja. Pri podajanju vsebine je detajlen, natančen in artikuliran, kar je za dobrega fanta s slabega okolja precej presenetljivo. Samozavestno, umirjeno in z odličnim občutkom za pripovedovanje kaže svoje dobre in slabe točke, dogajajoče se znotraj njegovega najstništva. Včasih je sicer precej naporno poslušati ulično modrovanje tako mladega raperja, za katerega veš, da bo še marsikaj doživel, a Fashawn s svojo vitalnostjo, simpatično besedilno preprostostjo ter z odličnim občutkom za enakomeren ritem poslušalca potegne v slikovitost svojega vsakdana. Spretno sprehajanje med poljem ranljivosti na eni ter ulično držo na drugi strani ponuja poslušalstvu vpogled v svoje mladostniške dileme in tegobe, hkrati pa Fashawn v besedila vklaplja samomotivacijske prijeme, s katerimi nemalokrat motivira tudi poslušalstvo. Njim namreč simpatično izliva srce, znotraj besedil pa presega raperske stereotipe že po tem, da ni nespoštljiv do praktično nikogar, kar velja tudi za gostujoče zahodno obalne klepetače.
V svojih besedilih manifestira finančne tegobe, izražene znotraj raznih stisk in preizkušenj odraščanja; vsebino slednjega pa večinoma odpelje k sledenju svojih sanj. Fant samozavestno in inteligentno pripoveduje zgodbe s presenetljivo dobrim tematskim balansom, oprijetim nad reminiscenčno resigniranostjo; pri tem se premika med prvo in tretjeosebno pripovedjo, kar včasih stori celo znotraj iste kompozicije. Osredotočenost pri nostalgičnih ali travmatičnih izkušnjah, ko govori o samomoru ali ženski, ki je ne more pozabiti, večkrat odpelje prek ostro nastavljenih robnikov; ti so podmazani z dobro izvedbo ter gibljivim in dinamičnim flowom, dodobra sledečem igrivim podlagam.
Za produkcijo je tokrat poskrbel vse bolj cenjeni producent Exile iz sandieškega dvojca Emanon. Sinergija sotvorcev albuma je rezultat pustila v izjemno potentnem, hrustljavem hip-hopu, polnem zanimivih jazz in funk vzorcev sedemdesetih. Tej starinski zaslombi daje dodatno sočnost presenetljivo vzorčenje novejših raperskih kompozicij ali celo vzorec skladbe Joanne Newsom. Vzorčenje je zanimivo tudi iz domače perspektive, saj kompozicija »Freedom« vsebuje isti sample kot ga je pred leti na svojem prvencu uporabil Valterap v skladbi »Nu kanu?«. Skozi osnovno formo kratko narezanih vzorcev, slonečih na stilu »zlatošolskega boom-bapa« in prijetnem praskanju plošč, produkcija vsebuje pester nabor organskega, zemeljskega ter toplega blueserskega in jazzerskega sveta. Spretno vpletanje klavirskih, orgelskih, basovskih, godalnih in bobnarskih vzorcev se kaže tudi pri tem, da nikoli ne veš, ali je v prvem planu odlična produkcija ali raperski govorec. Glasbena zasnova »leftfieldovskega« zahodnoobalnega jazzy-hiphop podzemlja skozi dobro uro trajajoči album še enkrat bolj izkazuje moč konsistentnega sodelovanja producenta in raperja v maniri forme iz konca osemdesetih in devetdesetih, kjer produkcija nikoli ni prenasičena ali preveč prazna.
Fashawn je eden večjih talentov nove generacije ameriškega hip-hopa. Bodočnost, ki ne naseda cenenim komercialnim zablodam in blišču denarja, temveč išče znotraj hip-hopa svoj prostor. Prav to pa zaenkrat ostaja tudi njegova slaba točka, saj še ni izoblikoval sebi lastnega stila. Nekaterim, predvsem zunanjim opazovalcem raperske scene, se bo na prvo žogo album verjetno zdel monoton, a gre v tem primeru temu pozitivnemu albumu, pri katerem ne rabimo uporabljati tipke »skip«, vsekakor ponuditi še kakšno priložnost. Raper, lačen mikrofona in dokazovanja, impresivni prvenec odlično razdela, saj nas v prvem komadu popelje skozi življenje v splošnem, nato pa ga skozi album preko strukturirane celote natančneje obdela.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>