Avstrijski SAZAS se imenuje Austro Mechana. Ne gre seveda, da bi človek idealiziral države in njihove pravno-izterjevalne institucije, a je zunaj meja tukajšnje dežele vendarle najti kanček upanja, tako da ne vidimo razloga, zakaj bi ga ne omenili. Pojdimo pa po dramaturški vrsti.

Avstrija ima tačas neprimerno več svoboščin kot Slovenija, slednja pa precej več kot Italija. Butasta primerjava med državami jasnoda izhaja iz temeljne etnografije – v Avstriji po nekaj dni zlepa ne srečaš nobenega policista ali varnostnika, ljudje po cestah vozijo normalno, v mestih se jim nikamor pretirano ne mudi, kadi se v večini zaprtih prostorov, pivo ima še vedno okus po pivu, prebivalstvo pa do sočloveka zvečine ne nastopa agresivno in prestrašeno. Če pustimo ob strani nikdar opravljeno denacifikacijo in občasne deviacije kakor Fritzl in podobni, je stanje v Avstriji danes dovolj normalno za človeka vreden razvoj. In to celo zunaj velikega Dunaja. V splošnem ni zapaziti kakšne kolektivne psihoze ali posebnosti, kakršnih je pri nas vse polno in vsak dan več. Komentar, ali takšno stanje stvari povzroči postarana in utrujena socialna demokracija ali kup nenačelnih oziroma načelnih koalicij, bomo tokrat obdržali zase.

Avstrija in glasba sta poglavje zase, tako v klasičnem kakor avantgardnem smislu. Po državi je kar precej prireditev, festivalov, ki so daleč od komercialne, estradne, populistične, večinske ponudbe, in na vseh je navzoč državni radio. Kombi z oznako ORF je parkiran v Nickelsdorfu, Saalfeldnu, Ulrichsbergu, Welsu, Sankt Johannu in Tirol – na vseh slavnih festivalskih prizoriščih nove muzike ves čas dežura ekipa štirih, petih radijskih ljudi, profesionalno in neopazno vleče kable in postavlja mikrofone, neumorno snema in arhivira. Na svetu najbrž ni radijske postaje, ki bi imela dokumentirano in arhivirano tolikšno količino nove muzike, kolikršno premore ORF. Seveda jo daje tudi v eter. Zraven pa še nesebično in prav nič zavistno podpira nove medijske ideje. Zvočni artist in elektrončkar Klaus Filip ima tako na Dunaju vsak teden svoj radio z gosti v velikem, podolgovatem tramvaju, s katerim se vozi po mestu in med vožnjo neumorno oddaja. ORF mu kajpak daje vso logistično in tehnično podporo in se občasno celo aktivno vključi v njegov program.

Zdaj pa pride tisto najlepše: Alois Fischer, čelnik radikalnega Jazzatelierja v Ulrichsbergu – ne tistem Ulrichsbergu na Koroškem, kjer se zbirajo heimatdienstovci, pač pa v tistem Ulrichsbergu blizu nemško-češko-avstrijske tromeje – Alois Fischer je zgleden organizator. Že kake tri tedne ima, denimo, zaključen program za festival Kaleidophon, ki bo v vasi konec maja. Podpisani doma hranim njegov natančno spisan festivalski urnik, s katerim zaposli polovico Ulrichsberga. Nekoč sem se festivala udeležil že zgodaj, prvi dan sem prispel tjakaj ob kakih petih popoldne in pred vhodom uzrl vaškega hipija pri delu. Pred seboj je imel razpored nastopajočih in sortiral vrečke – za ta bend tale grumenček hašiša, za onega travico in tako dalje in tako naprej. Kaleidophon je do konca profesionalna prireditev – ne premore sicer domačnosti Konfrontacij v Nickelsdorfu, nima žurerske ambicije kakor Unlimited v Welsu – a je kljub temu zelo simpatična. To nam potrdi tudi Fischerjeva letošnja gesta: ko je izvedel, da bo bližnji Linz kulturna prestolnica Evrope, je prosil še za dodaten denar, rekši, da bo decembra pripravil še en festival po imenu Phonomanie. Denar so mu obljubili, Fischer (mimogrede: tile Fischerji so stara družina iz članstva Komunistične partije Avstrije) je vedel, da ima slavni tolkalec Paul Lovens letos 60. rojstni dan. Pa je zavrtel telefon, mu sporočil, da ima zanj darilo in da si lahko izbere bende za tri dni – in Lovens si je izbral 12 zasedb, od katerih je sam igral v devetih. Bili smo tam in bilo je nepozabno.

Nepozabna pa je bila tudi ugotovitev o avstrijskem SAZAS-u. Kakor rečeno na začetku, se ta institucija imenuje Austro Mechana. Pisec tehle vrstic je videl, da je njen logotip zapisan na plakatu za Phonomanie. Hm, si je rekel, pozanimajmo se, kaj je na tem: Fischer je povedal, da je Austro Mechana za festival primaknila dva tisoč evrov. Mimogrede: ali ste vedeli, da ste v primeru, da organizirate dobrodelno prireditev oziroma benefit koncert, SAZAS dolžni navesti kot sponzorja? Seveda vas organizacija ne bo sponzorirala, vam bo pa velikodušno odpisala terjatev. Saj vendar delate dobra dela. Zadnjič je tista mala punčka, ki jo neki obskurni komercialni radio v Ljubljani izkorišča v špikerske namene, klicala na SAZAS, češ da pripravlja zabavo za rojstni dan, pa so ji sosedje rekli, da potrebuje dovoljenje. In veste, kaj so ji rekli na SAZAS-u? Uradnica je s suhim in hladnim glasom punčki pokvarila vse veselje: »Ja, veš, če boš imela na žuru doma več kot 20 ljudi, potem pa to ni več privatna, ampak javna prireditev in jo moraš prijaviti nam.«

Neverjetno. Še dobro, da nam Avstrija že od Mozarta sem daje veselje do glasbenega življenja. Potem smo se v Ulrichsbergu o velikodušni in profesionalni organizaciji Austro Mechana pogovarjali še z glasbeniki. Tanja Feichtmair, pihalka, ki ni ravno znana po predvidljivi oziroma žanrski igri, torej improvizatorka, je od njih že dvakrat dobila denar za potne stroške, ko je šla na ameriško turnejo. Si predstavljate, da bi Tomaž Grom ali Alzheimer Trio pisali na SAZAS in zahtevali povrnitev potnih stroškov za evropsko turnejo? Saj bi tam še mislili, da jim grozijo oziroma da hočejo od njih kaj resnega. Ostaja vprašanje: kdo bo že naposled ukinil ta SAZAS, kliko za finansiranje sedmih najbližjih frendov?

V današnjem »Terminalu« se je nad dobrobitmi Avstrije, glasbene dežele, globoko zamislil Miha Zadnikar.