Mario Batelić recenzira venček raznorodnih pesmi Eugena Chadbourna (foto: Maruša Bertoncelj) iiz Kluba Gromka ... (v celoti!)
EUGENE CHADBOURNE, 10. 12. '09; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana
* Stari dobri “doktor” Eugene Chadbourne je že od prvega koncerta pred 20 leti v študentski menzi, ko je na plano privlekel tudi svoj vražji izum električne grablje, rad in pogosto viden gost na naših odrih. Moramo priznati, da nas ni vsakič v enaki meri navdušil, a nas tudi nikoli ni pustil hladne. Včerajšnji koncert v Gromki vsekakor sodi med njegove boljše v tukajšnjih krajih slišane špile. Zapomnili si ga bomo tako po nenavadni dolžini, ki se je približala dvema urama, ter po izjemno inventivnih in sočnih kitarskih vragolijah.
Nastop je resda začel na svojem drugem brenkalu, zanj neizbežnem bendžu, ki pa ga Chadbourne tretira nadvse domiselno. Znotraj komadov se stari maček sprehaja po stilih in prijemih, ki so toliko oddaljeni, kolikor se le da. Če se je komad začel v countryjaškem hillbillyjevskem slogu, je kaj kmalu poskrbel za odbita improvizirana popačenja, struganja in vijugasta drsanja po strunah, strukturo komadov pa je dodatno pačil z drugačnimi sprotnimi uglasitvami, trkanjem po ogrodju bendža in svojem zanesenem in samozadovoljnem momljanju, s katerim je kdaj pa kdaj pospremil melodijo.
Seveda takrat, ko ni pel. In ko je pel, smo si na sicer doslej odlično ozvočenih defoničnih koncertih v tej sezoni prvič zaželeli, da bi njegov vokal malo razločneje prihajal do nas. Boljšo slišnost njegovega petja smo bolj pogrešali v prvem, z bendžom odigranem delu, medtem ko bi si bilo v nadaljevanju z električno kitaro kaj takega nesmotrno želeti, saj je tako in tako z ruženjem večkrat preglasil svoje petje.
Medtem ko je bil slišati prvi, bendžostični del bolj introvertirano, se je ob električni kitari Chadbourne do konca razživel in uprizoril zvočni in slogovni ognjemet. V tem so se nazirali številni stili, ki pa jih je kitarist kajpak obračal po svoje, si jih prilagajal, sproti sesuval njihove sestavne dele ter jih znova lepil. Od art rocka, noisa, countryja, new wava, rudimentarnega rocka, hendrixovskih pasaž pa vse tja do neverjetnih svobodno improviziranih vložkov je dobri doktor s hudomušnim nasmeškom na obrazu nabijal, brenkal in zvijal strune, da je milina.
Posebej se nam je prikupil v daljši improvizaciji, za katero se je sprva zdelo, da povezuje dva komada, a je nato izpadla štorija zase. V njej je Chadbourne strnil vse svoje veščine in z lahkoto premoščal žanrske, zgodovinske, ritmične in harmonske, stvarne in namišljene pregrade. Drsel je od baileyjevskih disonanc do hitroprstnih countryjaških delov, od atmosferičnih odmevov in brnenja do rezkih, špikajočih rifov.
Čeprav tokrat nismo zasledili veliko Chadbournovih tipičnih odštekanih predelav – ali pa je, dopuščamo to možnost, predelal nam manj znane komade – je tistim, ki jim je ta stran Chadbourna najzanimivejša, proti koncu nastopa postregel z eno tako zabavno različico. Šlo je za 'Roll Over Beethoven' legendarnega Chucka Berryja, v kateri je v refrenu namesto slovitega skladatelja nastopil Berlusconi. Komad je Chadbourne posvetil skupini italijanskih fenov, ki so prišli na Gromkin koncert; to lepo priča tako o odmevnosti defoničnega sporeda kakor tudi o tem, da Chadbourne še kako spremlja aktualna politična dogajanja in svoje glasbe nikoli ne loči od angažiranosti.
V Gromki se je ob brenkanju strunarja Eugena Chadbourna zabaval Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>