EDUARDO RAON Varljiva svetloba, 12. 12. '09; Kino Šiška, Ljubljana

* Zaključek letošnjega festivala animiranega filma Animateka je v soboto postregel z audiovizualnim koncertom Varljiva svetloba. Zvok za performans, ki je menda nastal posebej za to priložnost, je oblikoval Eduardo Raon, za vizualni del pa so poskrbeli Akaša Bojič, Neja Engelsberger in Luka Umek. Slednjega smo že spremljali ob boku nekaterih domačih elektrončkarjev; Akaša in Neja, ki se sicer podpisujeta tudi s psevdonimom nejaaka, sta sledilcem muzik manj znano ime, Eduarda pa smo pri nas videli že večkrat. Med drugim je letos z zasedbo Powertrio nastopil na jazz festivalu v Cerknem, kjer je stkal zanimivo vez med kompozicijo in improvizacijo, najdemo pa ga tudi v drugih, žanrsko precej raznorodnih formacijah. Skupni imenovalec bi mu menda lahko postavili s harfo in elektroniko, orodju, s katerim je pod veliko platno na odru Kina Šiška sedel tudi tokrat.

Junak kombinacije animiranega filma, interaktivne inštalacije in koncerta Varljiva svetloba je hrošč nosorožec, ki v zgodbi dobi povsem človeške atribute. Izgublja in išče se v abstraktnih animiranih vizualijah in igrah s svetlobo in senco, vmes pa si vzame še čas za čisto pravo pocukrano, a ganljivo ljubezensko pesmico, ki jo Raon izvrstno nadgradi s harfo pa tudi z vnaprej pripravljenimi zvočnimi posnetki. Predstava je postavljena v pravljični kontekst, ta pa v kombinaciji s harfo, katere besednjak zna hitro razvodeneti v mehkobnih stereotipih, lahko privzdigne kakšno obrv. Toda način, s katerim se harfinih strun loti Raon, tovrstne stereotipe povsem razblini. Vokabular preko številnih efektov razširi v harfi povsem nelastne zvoke, s katerimi nagovori predvsem tiste bolj avanturistične poslušalce, najbrž pa ne razočara niti tistih, ki od harfe pričakujejo, da bo pač slišati kot harfa. Za dinamičen preplet slike in zvoka je poskrbel tudi video trojec, ki je v živo manipuliral z vnaprej pripravljenimi sekvencami in ročno igro s sencami, a glavni presežek sva člana glasbene redakcije kakopak našla v Raonovem strunanju.

No, resnici na ljubo sta zvok in slika v predstavi tako soodvisna, da bi odsotnost enega hitro pogrešali, toda ker kompetence recenzenta ne sežejo dlje od zvoka, tokrat nekaj več besed namenimo temu. Uvodoma je Raon z dobro ozvočenim majhnim ročnim inštrumentom, ki ga najbrž lahko pripišemo podskupini tolkal, ustvaril zamolklo brnenje, ki se je v nadaljevanju zlilo z vnaprej pripravljenimi, v Ljubljani zbranimi terenskimi posnetki. Ti so bili zmanipulirani v brneč zvočni tok, s katerim je zvok dobil globino, iz njega pa je čisto po pravljično in prav nič »new agersko« žvrgolela okoliška perjad. Od mestoma povsem antičnega pobrenkavanja je zvok skozi zgoščevanje in odmev iskal abstraktne, intenzivne hrupne vrhunce, Raonovo mojstrstvo pa je morda najbolj do izraza prišlo ob spremljavi prej omenjene ljubezenske pesmice. Neobičajni, »freeform« strukturi, ki jo je sicer izvrstno »popačil« nekonsistenten otroški glas, je Portugalec sledil osredotočeno, pa naj si je bilo to milozvočno božanje ali pa atonalno razgibavanje. Domišljenemu sestavljanju razdrobljenih fragmentov in fraz iz povsem samosvojih, frekvenčno izjemno bogatih zvokov bi z veseljem prisluhnili v solističnem koncertu, vendar pa je kot rečeno izvrstno obstal tudi ujet v sliko. In Animateka je z Varljivo svetlobo očarljivo zaokrožila pravljično festivalsko vzdušje.

Čarobnosti zvoka, slike in vzdušja v predstavi Varljiva svetloba je podlegel Goran Kompoš.