THE GERMS, 12. 12. 2009; Pieffe Factory, Gorizia, Italija

* Sedmega decembra je minilo devetindvajset let od smrti Darbyja Crasha, pevca Los Angeleskih punkerjev The Germs. Famozni samomor z predoziranjem heroina, ga je, čisto tipično, še bolj kot njegovo divje življenje in članstvo v bendu povzdignil v legendo, zaradi česar je slabo kazalo komurkoli, ki bi si želel ali upal stopiti na njegovo mesto. Toda preostali člani tega niti niso poskušali. Po njegovi smrti so se razšli in hodili ločene poti vse do leta 2005, ko je nastopil čas za snemanje filma What we do is secret, ki predstavlja Darbyjevo življenjsko zgodbo.

Za boju za vlogo Darbyja, je zmagal holivudski igralec Shane West, znan tudi iz serije Urgenca, ter filmov Dracula 2000, Oceanovih enajst in Družba pravih gospodov, ki se je v vlogo očitno tako vživel in prepričal tudi preostalo trojico, da so po prvem nastopu, na produkcijski zabavi filma, bend ponovno oživili. Na negodovanje številnih, ki so prepričani, da je Darby nenadomestljiv, seveda. Toda Shane West, ki je, po asociaciji na Crash, prevzel odrsko ime Shane Wreck, je očitno iz dovolj trdnega materiala, da ga negodovanja ne uničijo. In po štirih letih, številnih turnejah po Ameriki, ga je pot z legendarnimi Patom Smearom, Lorno Doom in Donom Bollesom, zanesla tudi v Evropo, ter starogoriški Pieffe factory.

Kakšna stoterica se nas je zbrala v soboto zvečer, da bi videli reinkarnirane Germse. Predskupine ta večer ni bilo, zato smo se kar načakali, saj se je koncert začel šele pred polnočjo. V prvih vrstah so bili večinoma tisti, z novo postavo neobremenjeni in hvaležno sprejemajoči plesalci, v zadnjih pa skeptiki in tisti, ki raje koncert spremljajo iz varne razdalje. Po bobničih vseh pa so Germsi udarili neusmiljeno, kot v starih časih. Obupen zvok, iz katerega je bilo večinoma mogoče izločiti le kitaro in občasno delčke vreščanja frontmena, je povrnil stare čase - konec sedemdesetih, ko so Germsi, takrat še z Darbyjem na odru zganjali prav to - kaos. Našim novodobno razvajenim ušesom, bi sigurno prijal malce lepši, bolj spoliran zvok, kot pa neprijazno zavijanje, ampak to je to. To so The Germs kot v starih časih, v katerih je le Pat Smear nekaj vedel o igranju, bas in boben pa sta ga spremljala kakor sta pač uspela. S to razliko, da je boben dandanes precej izboljšan, Lorna za kanček bolje drsi gor in dol po basovskem vratu, Shane pa se ne maže na odru z kikirikijevim maslom, kot je to nekoč počel Darby.

Medtem ko je »stara« trojica, sicer precej statično, na odru zganjala Germsko »galamo«, pa je za šov poskrbel igralski Shane Wreck, ki je splezal na vse kar se je na odru splezati dalo - tudi v čisto majhne špranje med ozvočenjem in stropom. Prav zabavno je bilo iz varnega ozadja opazovati, kako je v nekem trenutku čez stransko ograjo splezal z odra in se postavil med občinstvo v ospredju. Tega pa večina tistih poleg katerih je stal kar nekaj časa sploh ni opazila, saj so se očitno do takrat že navadili, da je vsake toliko zginil za kakšnim robom odra. Takšnih ali drugačnih pohodov med publiko, z navdušenjem sprejetih, je izvedel še nekaj, za višek zabave pa je poskrbel Pat Smear, ki je poslušalca v ospredju poklical na oder, mu okrog vratu obesil svojo kitaro in ga pustil da udriha po njej do onemoglosti.

Koncert The Germs, ki niso več to kar so bili z Darbyjem Crashem, vendar so spet to kar so bili z Shane-om Wreckom, si je ogledala sKabina.