Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
UOCHI TOKI: Libro Audio (La tempesta dischi, 2009) (ponovitev 25. 12. '09 ob 00.30) (3263 bralcev)
Petek, 18. 12. 2009
Boris V.



V petkovi Tolpi bumov bomo poslušali elektro-punk-rap-pripovedno-najedaške Uochi toki in album Libro audio, izdan letos pri založbi La tempesta dischi. Uochi toki odlikujejo filozofsko-analitično hladni, a vseeno osebni teksti, v katerih se govori o stvareh, ki jih v rap formi še niste slišali. Vse to čez umazane, najedajoče beate, ki zahtevajo popolno predanost poslušalca. (v celoti!)

* Kar boste poslušali v današnji Tolpi, morda ne bo najbolj prijazno vašim ušesom, bo pa vsekakor bolj prijazno vašim pričakovanjem od zvrsti, ki se lahko označi kot eksperimentalni rap. Italijanski dvojec Uochi toki od te oznake niti ne beži, čeprav je na njegovo delo - kot na vsako pravo deviacijo od norme - težko ali celo nesmiselno lepiti obstoječe etikete. Glavna razlika med rapom, ki ga izvajata pisec tekstov in njihov izvajalec Matteo Palma – Napo in Riccardo Gamondi – Rico, ki skrbi za glasbo, ter prevladujočim rapom, je predvsem resno jemanje poslušalstva in sebe. Napo in Rico sta pričela kot Laze Biose leta 1999, dve leti kasneje pa prevzela sedanje poimenovanje. Sprememba imena sicer ni pomenila tudi spremembe stila. Ta je bil in ostaja distinkten.

Kaj tako novega ponujata Uochi toki? Začnimo z glasbenim delom. Tu je oznaka eksperimentalni rap primerna, saj se odločno izmika utečenemu konceptu rap glasbe, a vseeno ohranja rahel, vendar slišen stik s tradicijo. Zvok je umazan, efekti so pripeljani do točke zlorabe, elektronske korenine so priznane in Ricota ne zanimajo organski sampli v svoji avtentičnosti, ki bi uho zazibali v dremež. Šum, hrup, distorzija - dislokacija, vse to je rap, vsaj v primeru pričujoče plošče. Deli komadov napeljujejo na misel, da je produkcija posledica računalniškega virusa ali maničnega, vztrajnega tipkanja po napačnih tipkah.

Duo sicer priznava uporabo samplov mnogih izvajalcev, ki so na spletni strani benda tudi omenjeni, vendar hkrati opozarja, da so močno spremenjeni, tako zaradi interpretacijske volje kot zaradi razlogov, povezanih z avtorskimi pravicami. Poleg Metallice, Queens Of The Stone Age, Bele Bartoka in mnogih drugih so se reciklirali - kot pravita avtorja sama - tudi dance plate iz devetdesetih in zvoki iz videoigric. Vse to je zmešano v kaotično, a lucidno zmes, ki vseeno spoštuje mater rapa - ritmičnost. Rico sicer namerno bobne programira na način, da poslušalec sklepa, da bo beat zdaj zdaj iztiril, vendar vsake toliko časa poskrbi za klasično hiphop postavitev udarcev. To pa zveni v kontekstu plošče že kar perverzno.

Glavne odlike plošče Libro audio pa ne bodo deležni vsi poslušalci, temveč zgolj tisti z določenim znanjem italijanščine. Avtor besedil in raper Napo poskrbi za glavni kontrast plošče z izjemnimi besedili na eni strani in s stilom repanja, ki bi ga prej pripisali začetniku, na drugi. Napo repa kot vsak, ki skuša zarepati besedilo, ki ni napisano za repanje. Saj ste to že slišali. Pretirano poudarjanje določenih zlogov, kar naj bi ustvarilo iluzijo flowa in posiljeno iskanje rim, kjer jih ni, to pa spremeni poskus repanja v navadno bedasto verbalno akrobacijo. A ne pri Napotu, čeprav se ne obremenjuje z rimami, kar bo verjetno odvrnilo prenekatero uho, navajeno na predvidljiv dotok rim ob koncu verza ali na drugih pričakovanih točkah.

Besedila so zarepana oziroma zrecitirana agresivno, najedajoče, monotono. Rime sicer so, a nikoli dodelane in v ospredju. Tako ali tako pa niso namenjene prevzemanju pozornosti, ampak le služijo kot kohezivni element. Tudi pri besedilih se vračamo na oznako eksperimentalen rap. Na to napeljujejo že naslovi komadov, kot recimo »Jedci krompirja«, »Sabljač« ali »Dedek, pradedek«. Besedila preveva odsotnost - za večino raperjev že kar glavne niti – torej rap avtoreference. Koncept plošče razodeva že sam naslov. »Libro audio« oziroma v pomenskem prevodu »Slišna knjiga« dobro povzame osnovno idejo. Kot pravita avtorja sama, je eden od namenov te plošče ponuditi alternativen način dojemanja rap skupine, zvočnega tehnika in pisatelja, brez zatekanja k metaforičnemu cirkusu.

Komadi so prosti refrenov, kot to velja tudi za kratka dela proze. Besedila so direktna, premišljena, polna filozofskih razmišljanj o vsakodnevnosti in analiz podzavestnega. Tematike so za rap neobičajne. Besedila so v bistvu kratke zgodbe o anekdotah z opisi likov in njihovih odnosov z okoljem ter življenjskih pozicij, v katerih se znajdejo ali jih morajo zavzeti. Pristop k pisanju besedil lepo ponazarja tretji komad z naslovom »Dedek, pradedek«.

Omenjen tekst nas popelje po življenjski zgodbi Napovega pradedka in njegovega sina. Prvi je bil, kot izvemo, Cesarenogavičar, ki je v prostem času delil anarhistične letake, zaradi česar je bil med prvo svetovno vojno poslan na kazenske prve bojne črte z ostalimi anarhisti. Ko je bil ranjen, mu je njegova žena in medicinska sestra Gemma natrla pesek v rano, da se ne bi zacelila. To je odkril nek duhovnik, ki je hotel postati slaven s tem, ko bi mu uspelo spreobrniti anarhista, kar je tudi storil. Cesarejev sin pa je igral trobento kjerkoli je utegnil. V orkestrih, kot spremljava nemih filmov, po underground klubih, vendar mu to ni bilo dovolj, zato se je pridružil univerzitetni fašistični skupini, kjer je lahko igral v pravi skupini po vseh pravilih. To je skrival pred očetom, saj bi bilo hudo, če bi ta to izvedel. Med drugo svetovno vojno so ga na Siciliji ujeli zavezniki in ga poslali za štiri leta v Tunizijo, kjer je v ujetništvu vseeno igral za poslušalce in plesalce na žgoči zemlji.

Nauk komada? Pradedek je Napa naučil, da je treba vreči Che Guevaro v koš, ko je treba misliti na ljudi, in da puška, obrnjena proti samemu sebi, lahko doprinese k boljšemu življenju. Dedek s trobento pa je poskrbel za Napovo misel, citiramo, »da ni nič bolj važno, kot tisto, kar hočem početi. Pa naj bo vmes vojna, sodba mojega očeta ali običajnega človeka, delavca socialnega centra«. Na spletni strani Radia Študent sta na voljo slovenska prevoda komadov »Tat« in »Dedek, pradedek«.

Teksti so polni referenc na različne filozofske koncepte, receptov, bizarnih situacij in cinizma. Čeprav se od rapa distancira, pa Libro audio nastavlja ogledalo avtorjema samima in predvsem rapu, ki mora končno spoznati, da bo treba očitno pobrskati globlje po svojih skritih kotičkih.

pripravil Boris Vasev

Prevod skladbe 'il ladro'- oziroma 'Tat'

Tiste noči sem imel sanje: nahajal sem se doma, namenjal sem se iskati neko stvar, zgubljal sem se v maniji. Preiskovanje sem začenjal pri enem predalčku, pregledoval sem omaro, dvigoval sem list, knjigo, krožnik. Iskal sem na visokem, na omari, s tipanjem. Nisem se vdal pred dejstvom, da je bil moj perfektni red oskrunjen od enega mikroskopskega detajla, tako sem odlepljal profile in podboje, premikal pohištvo, preobračal nahrbtnike in označeval poti, ki imajo za svoj začetek luknje v žepih oblek. Preiskoval sem najbolj neverjetna mesta kot tramove strehe, omare, prazne ali polne plastične posode, strani knjige: katerokoli mesto, na katerega bi tista stvar lahko bila položena. Imel sem tisti manični pristop človeka, ki noče več razmišljati o tem, a notri v sebi neutrudno nadaljuje z iskanjem nečesa in potem krši časovno sosledje.

Zbudim se. Ostanem preobrnjen več minut v postelji z enim očesom odprtim in drugim tudi. Krčenje želodca, blaga teža na prsih. Ko sanjam sanje, jih shranim, jih ponovno preletim komaj zbujen in si potem zapišem v zvezek: tako se spominjam. Tako opazim, da je med žepi, pohištvom, podboji edini detajl, ki me lahko zmede, inficira, mi stisne organe, ta, da ne vem, kaj sem iskal. Se dvignem. Razmišljam o praktičnih stvareh, o diskurzih antipatičnih ljudi, ki bi mi rekli, da so to samo sanje, pri čemer bi ignorirali, da je moja glava tista, ki jih je ustvarila, in da spominjati se in jih razumeti pomaga ojačati razmerje z nezavednim. Ostanem zatopljen v podobe: moje avtomatične geste mi omogočajo zajtrk. Odprem omarice: sestavine in šalice, kruh v rezinah, marmelade, zlomljena jajca. Grem iz hiše, zaprem vsa vrata. Imam spiske stvari za opraviti, zapisane na maničen način na papirnatih kvadratkastih trakovih. Moram vstopiti v trgovino, da kupim elektronski material, torej se namenim, pridem, pristopim k nalogi. Potisnem vrata: opazim, da sanje o iskanju še niso zapustile moje glave. Imam zatopljen izraz na obrazu, sem vidno vznemirjen. Prodajalec me pogleda, jaz iščem med policami artikel, ki sem si ga naložil na seznam. Moj zamišljen, odmaknjen pristop me v očeh trgovca kategorizira kot nekoga, ki bi lahko bil kradel. Pogledam okoli sebe, počutim se opazovan. Mogoče se motim, mogoče si to samo domišljam. Katastrofa. Delam se neprizadetega. Poskušam biti pozoren na to, koliko sem pri miru, na takrat ko delam premike, do te mere, da v sebi trgovec in prodajalec imata gotovost, da sem si kaj vtaknil v žep: mogoče razdelilno škatlico, en pripomoček, pol metra električnega kabla, eno tubo silikona za hermetizirati moje misli? Smo na točki, ko vsaka moja gesta hrani občutek suma in vsak pogled hrani neko gotovost: duh dokončnosti. Pridem do točke, ko si želim vedenje o tem, kaj druga oseba misli. Če bi sedaj utekel iz trgovine, bi bil tat v vsakem primeru, naj imam prav ali sem se zmotil. Potreben je načrt: nekaj sprevrženega, artikuliranega, kar naj me reši ugibanj, kar naj uniči dvome prodajalcev in trgovcev. Zglasim se pri blagajni in plačam ter načnem pogovor: „Vidva mislita, da sem tat? Preglejta me! Izbrišita moj zločin!“ Ta dva me premerita; nejevoljna izvedeta sledeče: me prečešeta, ne najdeta, se opravičita. Torej sem uganil! Všeč mi je uganiti. Všeč mi je, da drugi ne uganejo. Spravljivo pozdravim oba moška, ki me pozdravita. Medtem ko odhajam, ko me ne vidita, kaznujem njuno nezaupanje s krajo artikla: enega zelo majhnega kondenzatorja. Vrnem se domov in takoj razmišljam, kam bi ga skril: za en kos pohištva? V predal mize? V nahrbtnik? V omaro? Ne, potreben je bolj zločinski kraj, na primer pod omet, tako da ko se bom gibal v bližini tiste stene, bom točno vedel, zakaj imam določene sanje ali zakaj se ljudje do mene vedejo na določene načine.

 

IL NONNO, IL BISNONNO (DEDEK, PRADEDEK)

Moj pradedek Cesare iz Macerata, priseljen v Milano, je bil čevljar. Stanoval je z Gemmo, medicinsko sestro, ki je končala gimnazijo. Imela sta štiri otroke, nihče med njimi ni bil krščen. V prostem času se je Cesare ukvarjal s tem, da je puščal letake z anarhističnim tiskom vzdolž poti, po katerih so se sprehajale množice oseb: v dotičnem primeru sprehodi ob koncu fašističnega delavnika. Skrival je oporečni material pred nediskretnimi pogledi bolj ali manj tajne policije, shranjeval ga je v zibko mojega dedka, da ne bi moral preživeti kakšnega neprijetnega dne v kasarni. Med vojno '15 do '18 se je namenoma ustrelil v koleno, ker je bil na fronti v kazenskem bataljonu, skupaj z drugimi anarhisti, ki so bili postavljeni tja iz istega razloga. Ranjen je pripeljan nazaj v Milano, kjer njegova družica Gemma uporablja pesek, da mu drži rano odprto naprej, da se ne bi moral vrniti v vojno. Po enem mesecu je goljufija razkrita: bil bi gotov zapor, če ne bi nek duhovnik v želji po hitri slavi obema postavil ponudbe: „Sprejmita zakramente in jaz vaju ne bom spravil v kletko!" Tako se v časopisu pojavi senzacionalen članek: „Konvertirani anarhisti! Poglejte, kaj lahko napravi režim: Cesare in Gemma poročena in njihovi sinovi krščeni, birmani in obhajani". Štiri generacije kasneje sem jaz njegove principe ohranil: ena - kadar je treba misliti na ljudi, gre Che Guevara v koš; dva - puška, obrnjena proti samemu sebi, lahko privede do boljšega življenja.

Ennio Qurico - od tu ime Ennio, moj dedek - začne delati zgodaj; ravno tako zgodaj odkrije, da je nadarjen za igranje inštrumenta, trobente: tako je tekom dneva v izdelovalnici orožja, zvečer pa študira v konservatoriju. Išče vse mogoče priložnosti za igrati okoli: od orkestrov, ki so ozvočevali neme filme, do podzemlja, kjer se je srečevalo na skrivaj in igralo prepovedane partiture - tiste ameriške, obtožene, da so subverzivne, torej neprimerne za zabave režimov. Vendar mojemu dedku to ni zadostovalo: nosil je namreč uniformo Univerzitetne Fašistične Skupine in je lahko igral v pravem bendu z vsemi pripadajočimi blagoslovi. Njegov oče Cesare, vedoč to, je besnel in ga svaril, da bo apliciral grozoto ognja, če bo videl po hiši črno uniformo, ki jo je moj dedek skrival v shrambi. In razmerja goreče netolerance se nadaljujejo vse dokler moj dedek Ennio ne vstopi v drugo vojno. Poslan na ozemlje Sicilije - v njegovem nahrbtniku orglice in trobenta, ročne bombe uporablja kot blazino - prisostvuje izkrcanju zaveznikov, se vda vpričo njihove vojaške superiornosti in on ter njegov bataljon postanejo ujetniki, peljejo jih v Tunizijo, v ujetniško taborišče, kjer so postreženi s tremi obroki hrane dnevno: bolje kot doma, kjer je so imeli kartonček za dobivati kruh. Moj dedek podpiše pakt z zavezniki, v štirih letih ustvari svoj bend in igra za tiste, ki plešejo in poslušajo, v tistem peščenem zaporu, kjer zemlja peče.

Kaj se naučim tokrat? Nič ni bolj pomembnega od tega, kar hočem početi, pa naj bo vmes vojna, sodba mojega očeta ali običajnega človeka, mnenjskega strokovnjaka, delavca, nestanovitneža, socialnega centra. Zdaj kar govori mi o modrosti in politiki visokih sfer ali o populistični politiki, povej mi, kaj si prebral v knjigah: videl boš, da dobim mrzlice, ker posedujem hibridne želje. Pripiši me strahopetcem, razdelaj me na neumen način in reci, da se ne znam odločiti, zaleti se v aktualna dejstva in jih primerjaj s preteklo zgodovino z raziskano pindaričnostjo. Jaz te pridem obiskati in ti povem, kaj pomeni prehodnost, dam letak na tvoj sprehod po delavniku, igram na tvoji zabavi in na zabavi tvojega nasprotnika; potem, da te rešim nevarnosti, se izdajam za neumnega, bebca ali klovna. Avtonomno lahko izberem, da naredim ali ne naredim tisto, kar mi drugi pravijo.



prevod Peter Lukan




Komentarji
komentiraj >>