Sobota, 19. 12. 2009
dare p
V Tuzli je bil septembra letošnjega leta podpisan dokument, s katerim Centar Grad iz Tuzle, Centar za kulturnu dekontaminaciju iz Beograda, Grupa Spomenik in Zavod MINA iz Ljubljane postavljajo novo platformo za povezovanje kritičnih praks s področja republik bivše Jugoslavije.
Tokrat smo se v okviru konference beograjskega »Muzeja istorije Jugoslavije« na temo postavitve nove stalne zbirke pogovarjali s teoretikom kulture iz Tuzle, Damirjem Arsenijevićem, ki je eden od ustanoviteljev Študij Jugoslavije.
Študije Jugoslavije – nova platforma za razvoj kritičnih praks na področju ex-YU republik
V Tuzli je bil septembra letošnjega leta podpisan dokument, s katerim Centar Grad iz Tuzle, Centar za kulturnu dekontaminaciju iz Beograda, Grupa Spomenik in Zavod MINA iz Ljubljane postavljajo novo platformo za povezovanje kritičnih praks s področja republik bivše Jugoslavije.
Tokrat smo se v okviru konference beograjskega »Muzeja istorije Jugoslavije« na temo postavitve nove stalne zbirke pogovarjali s teoretikom kulture iz Tuzle, Damirjem Arsenijevićem, ki je eden od ustanoviteljev Študij Jugoslavije. Pogovor o potencialih, ki jih promovirajo Študije Jugoslavije, je stekel ob projektu imenovanem Jugoslavija. Omenjeni pojem v tem kontekstu presega nostalgični naboj in ne nastopa kot geopolitični subjekt, temveč kot izraz politične emancipacije in poskus nove produkcije znanja.
Zaradi hrupa v podlagi in zaradi okoliščin, v katerih je bil intervju posnet, predvajamo verzijo v slovenščini. Torej brez namernega poskusa, da bi presegali morebitno nerazumevanje jezika pri občestvu Radia Študent.
Z Damirjem se je pogovarjal Dare Pejić.
TRANSKRIPT INTERVJUJA:
Zdravo, Damir. Povej nam, s katere predpostavke ste začeli razmišljati o Študijah Jugoslavije?
Osnovna predpostavka, ki je bila hkrati vodilna ideja pri Študijah Jugoslavije, je bila ta, da se začne delati na intelektulnem življenju v bivši Jugoslaviji, ki ne bo omejeno z etnonacionalnostjo, temveč bo zajeto z internacionalnim impulzem v teoriji umetnosti in konec koncev tudi v predavanjih.
Jugoslavija po vašem mnenju ni zvedljiva na geopolitiko in periodizacijo. Kako je to mogoče razumeti v bodoči postavitvi Muzeja zgodovine Jugoslavije, ki zajema prav geopolitično in zgodovinsko razumevanje Jugoslavije?
Ja, to je bil tudi največji problem na tej konferenci. Obstajala sta dva problema, prvi je povezan s tistim, kar sem omenil prej. In to je, da želijo študije Jugoslavije vzpostaviti nov uvid intelektualnega življenja. Vsi vemo kaj vse so nacionalne elite počele, ko se je začela vojna. Želja je bila, da se prekinejo kakršnekoli vezi na skupnem raziskovalnem in intelektualnem delu. To je prva stvar. Prvi problem, ki se je pojavil na tej konferenci je bil problem teorije. Tisto, za kar se je večina udeležencev zavzemala je to, da je bilo preveč teorije in premalo reprezentacije. To je bil prvi problem. Drugi problem, ki je bil vezan na to, je bil problem politike. Po tistem, kar smo slišali v tem popularnem impulzu, ki je bil dominanten, je to, da naj bi bila razstava apolitična. Torej, v tem smislu, da je do vsega tega je privedla politika in tako naj bi napočil čas, da odvržemo politiko. Jugoslavija je v tem okviru, ki je postavljen v tej problematizaciji okrog muzejske postave, postavljen kot omejen geopolitični imaginarij, kot Socialistična federativna republika Jugoslavije. Ali tisto, kar so skušali ustvariti je bil hkrati tudi poskus, da se ustvari neke vrste kontinuiteta diskoniuitete: od Kraljevine Jugoslavije do Zvezne republike Jugoslavije po razpadu Jugoslavije. Tako se je pojavila tudi ideja, da bi bilo zelo dobro, da se problematizira ZRJ, ki je nastala po vojni in po razpadu Jugoslavije in se vprašati zakaj se imenuje ravno Jugoslavija. Seveda, ideja Jugoslavije ni zvedljiva na geopolitični imaginarij, niti nikoli ne bo zvedljiva na to.
Omenil si današnje stanje v bivših jugoslovanskih republikah, ki ne pretendira več iz podedovane socialne revolucije, ampak se bolj vklapljajo v matrico nacionalnih držav. Ali po tvojem mnenju obstaja kakšna razlika med bivšimi republikami glede na njihove dominantne politike?
Dominantna politika v vseh teh republikah je tisto, kar smo slišali v zvezi s preimenovanjem muzeja. Torej, ena od izjav je bila povezana s tem, kar smo slišali v zvezi s preimenovanjem nekdanjega Muzeja revolucije, ki pa je nasledil njegov nekdanji fond. Skušalo se je izbrisati pomen tega muzeja in njegov pomen. To je ta splošni trend v državah Vzhodne Evrope, da se brišejo muzeji revolucije in dogajajo preimenovanja. To se dogaja na nivoju neke splošne anomalije v Vzhodni Evropi. Kaj je dominantno v vseh teh državah? To poznamo, tranzicija v neoliberalni kapitalizem. (premolk). Na koncu je Mercator tisto, kar nas povezuje ... Ampak ne samo to, povezujejo nas nove oblike solidarnosti, ki se borijo za politike enakosti, bodisi v oblikah študentskih plenumov, mogoče v prihodnosti tudi delavska gibanja in gibanja, ki kombinirajo angažirano znanje.
V vašem ustanovenm dokumentu ste poudarlili nekatere od predpostavk prihodnjih študijev Jugoslavije. Zanima me, ali se bo ta odprti model dela oprl na obstoječe institucije in tipe znanja?
To je zelo zanimivo. Na začetku tega dokumenta je zapisano, da je ustanovni dokument zasnovan kot platforma. Torej kot platforma, ki omogoča vsem posameznikom, skupinam ali organizacijam, ki sprejemajo tovrstne principe dela, da se vključijo. Kot taka je odprta za vse, ki želijo delati in problematizirati obstoječe stanje in pretekla stanja v imenu jasne politike enakosti in enakopravnosti. Gre za povezovanje obstoječih institucij, organizacij in posameznikov, ki stremijo k solidarnosti, kjer se lahko oblika kritična praksa, ki bo intervenirala v obstoječe stanje.
Pričakuješ, da se bo to povezovanje začelo samo na univerzah?
Ne pričakujem samo odziv univerz. Kot je zamišljen dokument, ne želimo privabiti samo akademskih delavcev, ampak želimo zbrati tudi delavce v kulturi, aktiviste in svobodne mislece, ki so zelo pomembna kategorija. Gre za obliko dela, ki jo imenujemo karteli, kateri bodo v tem novem modelu delovali in problmatizirali in bodo tudi mobilni. Da se povežejo z ljudmi iz svojega okolja in osvetljujo probleme iz različnih kotov.
Omenil si svobodnega misleca oz. svobodno mislico. Kaj je tisto, kar ju definira?
To je pomembno vprašanje. Če se ne motim, je v Ljubljani možna registracija kot samozaposlenega v kulturi. To je nekdo, ki ne želi imeti nikakršne institucionalne afiliacije, to je nekdo, ki zavrača obstoječe institucionalne okvire. To bi morda bila ena od možnih definicij. Druga je ta, da gre za neke vrste nomadnih delavcev v kulturi, ki delujejo v eni ali več državah. Tu pa gre seveda tudi za posledice vojne.
Omenil si delavca v kulturi. Koliko gre pri tem za idealistično predstavo o samozaposlenem v kulturi? Kot veš, je na nek način odvisen od države oz. ministrstva za kulturo in kapitalističnega trga.
Res je. Da rečem zelo banalno in s pomočjo starega izreka (smeh). Ne izbiramo pogojev ali konteksta v katerem delamo, ampak izbiramo načine kako interveniramo v takšno zgodovino.
Omenjaš tudi radikalno izobraževanje. Kaj zajema ta pojem v ožjem in širšem okviru?
To je zanimivo, da si ti to interpretiral kot radikalno izobraževanje glede na to, da prihajaš iz konteksta v Sloveniji, kjer okvir in platforma radikalnega izobraževanja že obstaja. Ja, to pomeni to, ampak ne samo tega. Zanimivo bo videti, na kakšen način se bo platforma za radikalno izobraževanje v okviru študijev Jugoslavije vzpostavila in katere nove načine participacije bo ustvarila.
Na kakšen način se bodo vzpostavili ti načini participacije? Skozi formalne ali neformalne načine?
Ti načini participacije so lahko formalni ali neformalni. Vzpostavljajo se bodo skozi prakso. Skozi skupno delo in ne samo skozi razmišljanja o procedurah lastnega dela. S tem postanemo samozadostni in ne vidimo intervencij v prostoru in vsakdanjem življenju.
Še za konec, kakšna je prihodnost Študij Jugoslavije? Kakšni so načrti dela in cilji za bližnjo prihodnost?
Zelo svetli, sicer se tega ne bi lotil (smeh). Morda ne bi bilo narobe, če omenim katere so organizacije, ki tvorijo študije Jugoslavije. Gre za »Centar Grad« iz Tuzle, zavod »Mina« iz Slovenije, »Centar za kulturnu dekontaminaciju« iz Beograda in skupina »Spomenik«, ki je mednarodna skupina in ni institucija. Mi že sedaj delamo na tem; v Tuzli delamo časopis Front slobode, ki je prvo glasilo. Naslanja se na antifašistično glasilo iz Fronta slobode iz leta 1943. Uvajamo princip jezikovne enakosti, kjer bodo na vseh jezikih tiskani članki iz bivše Jugoslavije, ki bodo enakopravno zastopani. Mi zelo malo vemo drug o drugem, ne glede na vse obilje, ki obstaja. Manjkajo nam informacije. To je ena intervencija, drugo so teoretsko-umetniški projekti, ki bodo, upam, imeli rezulate v drugi polovici naslednjega leta.
Še eno banalno, ampak vseeno ključno vprašanje glede financiranja. Imate kakšna finančna sredstva?
Študije Jugoslavije ne spadajo pod noben obstoječi dominantni donatorski okvir, ki se postavlja kot pogoj. Vidiki financiranja so iz posameznih projektov oz. iz skupnih projektov, ki stopajo v platformo. Ampak trenutno ne obstaja nikakršen finančni zagon, ki bi financiral naš t.i. »hladni pogon«. Za sedaj, dokler ne predpišemo finančnega okvira.
Komentarji
komentiraj >>