Nedelja, 27. 12. 2009
MarioB
Odlično zložena in komentirana kompilacija nam odstira pogled na živahno in kreativno sceno francoskih Karibov, ki je bila v času nastanka - predvsem zaradi prevlade angloameriške in južnoameriške scene v teh časih - po krivici spregledana, že bežni vposluh albuma pa nas s svojo raznoliostjo, rasplesanostjo ter odličnim muziciranjem popolnoma navduši in očara. (v celoti!)
* Tale sveža kompilacija z malo starejšo, a prav tako svežo muziko, raziskuje malo znano sceno, ki je brstela v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja na francoskih Karibih, predvsem na otokih Guadeloupe in Martinique. Guadeloupe in Martinique sta del Manjših Antilov, vzhodne otoške verige, ki so še danes – če povemo v neokolonialnem žargonu – lastnina Francije. Kljub različnim jezikom na Karibih - saj so se pod škornjem zavojevalcev ustvarile špansko, angleško in francosko govoreče skupnosti - so se informacije, vštevši kajpak glasbene, obilno izmenjavale.
Zbirka predstavlja sočno, plesno razgibano in raznoliko glasbo, ki je nastala s prepletom različnih glasbenih slogov. Nekateri so značilni prav za francoske Karibe, denimo biguine, ki prihaja z Martiniquea (ta ritem poznamo tudi iz pesmi Begin the Beguine Cola Porterja, ki je postala jazz standard), ali pa gwo-ka (ki je izraz tako za bobne kot za slog). Drugi slogi, slišani na albumu, so prisotni tudi v drugih deželah Latinske Amerike (calypso, guaguanco, bomba), ne gre pa tudi brez vplivov jazza ter drugih afroameriških zvrsti iz okolja.
Album popisuje izoblikovanje samosvoje zvočne identitete francoskih Karibov, iz katere je nato nastal nalezljivi plesni slog zouk, ki je kraljeval na Karibih in v Afriki v 80. letih prejšnjega stoletja. Najznačilnejši slog biguine je nastal med parjenjem prvinskega jazza iz New Orleansa s plesom contredanse iz otoške visoke družbe ter številnih afriških ritmov, ki so se prek nasilno pripeljanih sužnjev udomačile na otokih. Sicer si rojstvo sloga biguine lastita oba otoka, Guadeloupe in Martinique; razlika je v tem, da je v tistem, ki je zrasel na Martiniqueu, večkrat slišati pihala, medtem ko pa guadeloupški bolj temelji na tolkalih.
Biguine je imel podobne socialne funkcije kot calypso na Trinidadu: od komentiranja aktualnih družbenih zadev prek nesramnega seksualnega namigovanja do povzdigovanja avtorja komadov. Godba je odmevala iz različnih prizorišč: igrali so jo na plesih, zatem na celodnevnih dogodkih, imenovanih punchs en musique, na katerih so bendi začeli igrati sredi dneva in nadaljevali do somraka na odprtih prizoriščih ali pa na manjših neformalnih srečanjih, ki so potekala kar po domovih.
Sredi 60. let se zgodi pomemben zasuk v sami formi zasedb; namesto velikih orkestrov se ustanavljajo majhne in mobilne. Največji preobrat tako v zvoku kot v strukturi glasbe pa se zgodi leta 1967, ko je na Martinique prispela slovita kongoleška zasedba Le Ryco Jazz; ta je s svojo rumbo dodobra predrugačila otoške sloge. Ta zasedba se je ustalila na Martiniqueu in je na otokih nastopala kar naslednja štiri leta. Prispevala je k značilnemu slogu tumbélé, ki je mešanica omenjene afriške rumbe, haitskega sloga compas, kubanskih tolkal ter antilskega biguina.
Če je biguine strogo urbani slog, sta kot predstavnika ruralne muzike bila v ospredju sloga bélé in gwo-ka, ki pa sta povezovala afriške in antilske tradicije. Značilnost afriških slogov so bili petje v formi klica in odgovora ter transoidni ritmi. Ti slogi, ki so nastali na plantažah, niso bili pripuščeni v urbana središča vse tja do začetka 60. let. Kot priča ta kompilacija, pa je trk več kultur obrodil z izjemno vitalno, večplastno in kreativno godbo. Ob domačih idiomih je še kako bilo pomembno spremljanje tokov v drugih muzikah, o čemer lepo priča komad Oriza. V njem namreč slišimo glasbeni citat iz starega kubanskega komada El Manisero, ki je postal jazz standard, tukaj pa je zgleden dokaz, kako so bili tile glasbeniki vpeti v moderne glasbene tokove.
Album kar cvrči od vijugastih pihalskih linij, psihedeličnih klaviatur, neujemljivih ritmov in zapeljivih, seksi refrenov. Nekateri komadi kar orišejo podobo prepotenih plesalcev po finih salonih, drugi slavijo afriško poliritmijo, ki prikliče starodavne skrivnostne rituale. Tale album še enkrat priča, kako se je najbolj domiselna godba igrala na presečišču kultur, življenjskih slogov, slojev in raznorodnih geografij.
Odlično zložena in komentirana kompilacija nam odstira pogled na živahno in kreativno sceno francoskih Karibov, ki je bila v času nastanka – predvsem zaradi prevlade angloameriške in južnoameriške scene v teh časih – po krivici spregledana, že bežni vposluh albuma pa nas s svojo raznolikostjo, „razplesanostjo“ ter odličnim muziciranjem popolnoma navduši in očara.
Pri založbi Soundway so torej – potem, ko so prah odpihnili z arhivov panamske, nigerijske, kolumbijske, ganske in še kake godbe – tokrat pošteno prepihali še francoske Karibe. Kolikor poznamo njihov katalog oziroma način dela, se kaj lahko zna zgoditi, da tole ne bo zadnji zvočni biser s francoskih Karibov, ki ga bomo deležni.
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>