* V nekem paralelnem svetu nekoč sta Johnny Cash in Elvis Presley dobila otroka, ki sta ga poimenovala The Bosshoss. The Bosshoss, ki je ime dobil po istoimenskem komadu Sonicsov, je bil srečen otrok. Svoje otroštvo je preživel v misisipijskem Berlinu, kjer so poleg staršev z odličnim pedigrejem varuške igrali tudi strici John Lee Hooker, Bo Didley, Willie Dixon in Hank Williams. Zvedavega otroka so pogosto vozili na sprehode po puščavi, kjer so se mu v spomin za vedno zapisali zvoki neskončnih planjav, potujoči med modrim nebom in suhim dnom ter lomeči se ob samotnih skalah. Ob večerih je The Bosshoss poslušal uspavanke delte Misisipija in se zbujal ob poskočnih zvokih ameriškega countryja.

Čez čas, ko je The Bosshoss malo odrasel, se je začel ozirati čez meje svoje vzgoje in se spogledovati tudi z drugimi žanri. Šmiral je s pankerji, ga popival z rock'n'rollerji in pametoval s hiphoperji. Ni dolgo trajalo, da je kot njegovi starši, strici in prijatelji tudi sam vstopil v svet glasbe. Najprej se je malo motovilil po drugih bendih, kot je Hot Boogie Chillun, in si nabiral izkušnje, nato pa leta 2004 pristal v svojem lastnem.

Ob svojih začetkih se je The Bosshoss lotil predvsem igranja priredb, kar pa se je izkazalo za odlično potezo, saj imajo ljudje 1.(prvič) priredbe večinoma radi in 2.(drugič) še posebej radi jih imajo, kadar so narejene z okusom - na privlačen in zabaven način in ravno takšne so Bosshossove bile. S pomočjo odličnega dvovokalnega petja, ki premore številne barve in na trenutke oživlja celo dedka Elvisa ter kljub Bosshosovemu berlinskemu izvoru artikulira perfektnim južnjaškim dialektom, da se ga tudi domačini ne bi branili, pa dobimo popoln paket, katerega vsebina zelo težko ne očara. Z njegovo kavbojsko obdelavo je celo Toxic od Britney Spears postal presenetljivo znosen party komad, čeprav je na prvencu Internashville urban hymns veliko še precej boljših, kvalitetnejših izbir. Že za drugi album Rodeo radio pa je mladi Bosshoss zbral pogum in nanj umestil tudi nekaj lastnih komadov, pri čemer je sledil smeri svojih zabavljaških country rock priredb. V tej smeri je nadaljeval še na naslednjem Stalion Battalion, najnovejši Do or die pa se že ponaša z večinskim avtorskim materialom in »le« tremi priredbami.

Do or die nam prinaša najtežji, najbolj rockerski Bosshoss do sedaj. Še zmerom zabavljaški mladenič, ki se vseskozi drži svojih country korenin, pa na Do or die kaže močne znake odraščanja. Čeprav se zagotovo ni bati, da bi Bosshoss kdaj postal morbidni starec poln življenjskih modrosti, javkanja po preteklih časih brez revme in osvajanja mladih deklet. Občasni odklon od kavbojsko-rokerskega mačizma je zelo osvežujoč in dobrodošlo introspektiven ter kaže, da Bosshoss vidi tudi pod površino zabave. Svojo globino izkazuje s čudovitimi, čutnimi puščavskimi baladami, kot sta Brake Free in priredba Wolf call. Seveda pa mačo pač ne more kar tako iz svoje kože in si želi ljubezni deklet, kot je Jelly Bean, kraljica ljubezni, zraven pa seveda dobro pašejo tudi Guitar and Cars. Le kaj si Mary, katere zgodbo lahko spremljamo že od drugega albuma, misli o vsem tem, še ne vemo. Vemo pa, da je Bosshoss nor na njo in mogoče se na naslednjem albumu celo poročita ali pa vsaj ušpičita 21. century buttkicking love affair.

pripravila Skabina