Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PRIŠLA BO POMLAD... (3583 bralcev)
Četrtek, 7. 1. 2010
Miha Zadnikar



Če se leto dejansko pozna po novoletni noči, potem je pričakovati hud kaos. Podpisani se je namreč za tako imenovano najdaljšo noč udeležil devetih raznoličnih seans, bolj ali manj prazničnih, med katerimi seveda izstopa prvo, poslednje in vsekakor zgodovinsko postopanje po Prešernovem trgu v Ljubljani tam okoli polnoči. Samo še vprašanje časa je, kdaj se bo vrlemu županu pripetila Lipa.

Če se leto dejansko pozna po novoletni noči, potem je pričakovati hud kaos. Podpisani se je namreč za tako imenovano najdaljšo noč udeležil devetih raznoličnih seans, bolj ali manj prazničnih, med katerimi seveda izstopa prvo, poslednje in vsekakor zgodovinsko postopanje po Prešernovem trgu v Ljubljani tam okoli polnoči. Samo še vprašanje časa je, kdaj se bo vrlemu županu pripetila Lipa. Varnostniki imajo tisto noč vpadnice na Prešernov trg namreč precej zožene, očividno pa jih prav malo briga, koliko ljudstva se natrpa mimo njih, saj čemerno gledajo v prazno in prejkone zgolj štejejo svoje dobro plačane minute. Ni da bi človek moraliziral, toda vse prisebne gre pozvati, naj se ja nikdar ne podajo v tako poceni cono mazohizma. In najbrž ni nižje ravni populizma, kakor je mizerna muzika, odštevanje sekund, skrajšan ognjemet, ki mu sledi županovo voščilo, in to kakšno, pozor: najprej zbranemu ljudstvu za novo leto, potem pa še samemu sebi za rojstni dan. Zadeva kajpak ni vredna niti teatrske obravnave.

V letu 2010 bomo lebdeli med dvema vrstama populizma. Eden se nenehoma peti na Prešercu, ki sta mu dobro ime lani obdržala samo 40-letnica cenjene in pričujoče radijske postaje in koncert za Noč humanistike v organizaciji Filozofske fakultete. Pravzaprav je neverjetno – oziroma, z druge strani, povsem razumljivo – kako Mestna občina Ljubljana odpira in podpira urbane prostore (Šiška; Španski borci; celo Metelkova ji ne gre v nos), obenem pa širi prostaške vzorce, med katerimi prednjači neverjetna glasbena oprema na nekdanjem Pločniku. Drugo vrsto populizma s spomladanskim shodom vseh shodov napoveduje veliki županov prijatelj Janez Janša. Tisto, kar Jankoviću uspeva z glasbo in družabnimi prireditvami, tisto počne in zaključuje Janša na ožjem političnem terenu. Da je reč še bolj zapletena, se novi in novi populizmi izdatno, zmerom bolj pojavljajo med proslulo bivšo levico, torej v vladni koaliciji. Večni obramboslovec torej hkrati pobira smetano in strumno korači po narejenem terenu. Teorija bi pri tem dodala, da Janši izjemno dobro koristi starodaven tukajšnji nesporazum z liberalci. Ves aparat – od šolstva prek medijev, literarnih, teatrskih apologetov do facebooka in šankov – je prepoln zgodovinske napetosti med klerikalci in liberalci, češ delimo se na konservativce in naprednjake, in le peščica zapaža, da gre pravzaprav za njihovo pretkano bratenje. Klerikalci in liberalci so tačas postali del ene in iste kapitalske branže, nekakšen lokalni trade mark pa fingira njihovo permanentno državljansko vojno. Podoba je tako zelo popačena, da jo zapazimo celo med zbegano mladino. Kako tudi ne, ko pa je treba enkrat v prihodnosti pomesti z obojimi, natančneje povedano: z njihovo stično točko, ki je izkoriščevalske narave – naperjena proti tistemu delu prebivalstva, ki se zavzema za a-nacionalno ali celo nad-nacionalno življenje in delo. Glas razuma ali kako gre že to?

Neverjetno, kako različni ljudje v teh tednih konstatirajo, da bo v letu 2010 tekla kri. Že mogoče, čeprav v tej deželici človek nikdar ne ve, kdaj se kdo potuhne in raje še malce počaka. Toda če smo v lanskem letu sklepali po starih dobrih tekstih in ugotavljali, da se sredi in na dnu najhujše krize nikdar ne zgodi prav nič in da je treba za radikalne akcije in prestavitve pozicij vsekakor počakati na njen konec, potem nas z novim letom pesti drugo vprašanje – iracionalen premik. Kaj pa, če se kaj zgodi na točki, ki je tačas nihče ne zapazi? Kaj pa, če so vsi združeni boji ostankov delavskega razreda, antifašistične koalicije in druge zgnetene levice zaman in je pričakovati preblisk kje drugje? Tega se je kajpak zmeraj bati, na iracionalne geste kaže biti vedno pozoren. Sploh v krajih, kjer sta si postala populizma obeh osnovnih političnih barv osupljivo podobna. Ali nazorneje: Mar nista Jankovićeva antifašizem in poceni levičarjenje brez referenc in teže ravno tako sumljiva kakor Janšev poziv k poslednjemu obračunu z ostanki komunizma? Če smo v letu 2009 še kdaj pomislili, da bi morali strujanje in vihro obeh protagonistov populizma vzeti v precep člani zasedbe Monty Python, se leto 2010 ponuja z drugo prestavo: Zadevo bi moral obdelati režiser tipa Sam Peckinpah in ponuditi finalni obračun, po katerem ostane samo pogorišče, ker med protagonisti ne ustreza nihče. Situacija, ki je bila še pred kratkim komična, se vleče s tako napačnimi potezami, da mora dobiti svoj epilog.

Kakor koli obračamo, čast levice pri nas tačas branijo stotnije njene najradikalnejše izvedbe, nekaj tako imenovanih mladinskih klubov pa še par posameznic, posameznikov z univerze in iz medijev. V poljubno premakljiv in nenehen čas slovenske pomladi se torej postavlja nekakšna poulična bitka, kar povsem ustreza postavitvi sil. Toda tisto, kar naj bi bil v resnici obračun s populizmi, s kmetavzerijo, z vladavino ulice, nikakor ne bo rešilo osnovnega problema. Vladajoča ideologija namreč vse bolj pritiska z ameriško izmišljotino, da so socialistične, komunistične in sorodne ideje stvar preteklosti, nekakšna napaka, utopija samozvanih, ki jo je treba odpraviti, potem pa bo vse v redu in se bomo lahko šli že spet zgodbo o uspehu. Ker je bilo pričakovati, da se s krizo kapitalizma znova pojavijo tudi take naplavine, je treba v resnici delovati s fingiranjem – odgovoriti na ravni, ki jo provocira populizem obeh vrst in ki je po svoji notranji logiki globoko kapitalski, čeprav skuša to zabrisati. In edinole radikalna, samoorganizirana levica je zmožna pri nas sprožiti tak preskok – če hočete iracionalno vojno, jo boste pa imeli; če ste od nas pobrali način zunajzakonske igre, samosvoj način življenja, se z njim okoristili in ga spremenili v plehko realnost, potem pa se gremo zares in boste v igri med dvema ognjema populizma videli, kaj se zgodi, če žogo ujame neki nenajavljeni populus.

Pripravil Miha Zadnikar.



Komentarji
komentiraj >>

Re: PRIŠLA BO POMLAD...
Revolucionar [10/01/2010]

Kriza levice je to, da se je levica "zlizala" z liberalci, ki so s spremembo političnega prostora, iz delitve na levo in desno glede vrednot, v delitev levo-desno glede kapitala, postali njeni glavni sovražniki. Kakšna je namreč razlika med LDS in NSi, ko gre za interese kapitala - nikakršna oboji so ekstremni podporniki interesov kapitala, čeprav so glede vrednot in idej narazen svetlobna leta. Toda vsi vemo koliko danes štejejo vrednote in ideje... Skratka liberalci so trojanski konj na levici. In dokler levica ne bo imela poguma, da brcne liberalce v rit - vemo, da so volilci liberalcev družbeni paraziti (od kapitalistov, birokratov, do izkoriščevalcev socialnih transferjev), ki živijo na račun dela delavcev - do takrat bo trajala "kriza levice"
odgovori >>

Re: PRIŠLA BO POMLAD...
zimski človek [08/01/2010]

čista 5ka!
odgovori >>