Dan po neusmiljenem snežnem metežu smo se odpravili na premiero Shakespearovega Julija Cezarja, bojda paradnega konja letošnjega repertoarja SNG Drame. Ugledna igralska zasedba v preigravanju zgodovinskih političnih intrig je že sama po sebi zadostna reklama, ki pritegne tako ljubitelje gledališča kot tiste, ki pač dajo na dozdevno dober okus.
Dan po neusmiljenem snežnem metežu smo se odpravili na premiero Shakespearovega Julija Cezarja, bojda paradnega konja letošnjega repertoarja SNG Drame. Ugledna igralska zasedba v preigravanju zgodovinskih političnih intrig je že sama po sebi zadostna reklama, ki pritegne tako ljubitelje gledališča kot tiste, ki pač dajo na dozdevno dober okus.
Kljub dejstvu, da se je režije te Shakespearove zgodnje tragedije tokrat lotil Diego de Brea, ki ni zavezan kakšnemu togemu sledenju domnevno pristnim klasičnim odskim postavitvam, smo se velikemu odru približevali z mešanico zvedavosti in strahu. Triurni spektakel v Župančičevi 'hoch' Slovenščini bi –če drugega ne- lahko postal predvsem zelo naporen in utrudljiv. Pa vendar smo po koncu iz Drame odhajali prijetno presenečeni, kot najbrž tudi večji del ljubljanske kvazi smetane.
Zgodba je znana. Shakespeare je v času, ko je negotovost okoli nasledstva Elizabete I., zbujala tesnobna spraševanja o prihodnji vladavini, na podlagi Plutarhovih Vzporednih življenjepisov velikih Grkov in Rimljanov spisal tragedijo o zaroti zoper Julija Cezarja, izdajalstvu idealističnega Bruta, državljanski vojni in medsebojnem obračunu triumvirov Oktavija Cezarja, Marka Antonija in M.Emilija Lepida. Kljub očitnemu političnemu naboju drame pa se je de Brea odločil za osredotočanje na intimno-osebne odnose in ne političen kontekst.
Tako je bila v ospredje seveda postavljena Brutova dilema med zvestobo Cezarju in republiki, ki se je sprva kazala s precejšno nejasnostjo, sčasoma pa zadobila kar hamletovske razsežnosti. Temu primerne so bile tudi Brutove zadnje besede: »In jaz sem Brutus, Markus Brutus, jaz! Prijatelj domovini: Brutus, jaz!«, ki jih v Shakespearovi predlogi sicer izgovori kot bojni in ne poslednji krik.
Pohlep, zavist, častihlepje, spletkarstvo in oblastiželjnost so se pred nami odvijali tako skozi mestoma plesne gibe in geste kot z gangstersko obarvanimi prizori. Pri čemer je morija v drugem delu zbujala močne aluzije na freudovski mit o uboju praočeta, čigar duh straši in mori z veliko večjo silovitostjo kot je je bil praoče kadar koli zmožen.
Bistveno vlogo pri de Breajevi interpretaciji pa so odigrali predvsem glasbeni vložki, za katere je zaslužen Aldo Kumar. Intenzivna glasbena intervencija ob občasni pomoči luči ni delovala kot komentar dogajanja, temveč je prizore oživlja na filmski način. Občasno smo bili tako deležni nekakšnega gledališkega Avatarja. Prizor Cezarjevega umora je na primer v igranju s stopnjevano glasbo in srditim krikom »Et tu, Brute?« na eni strani ter zamrznjeno sceno padlega Cezarja na drugi, uspel prinesti najverjetnejši vrhunec tokratne uprizoritve, saj se je za trenutek zazdelo, da zremo v sliko vredno Hyacintha Rigauda ali pa morda Jean-Augusta-Dominiqua Ingresa.
Nadalje je v nekaterih prizorih glasba silila v pretirano in zato grozljivo identifikacijo ali pa zbujala celo gnev. Tak je na primer prizor z Brutom in Porcijo, kjer je bila patetika moledujoče žene prignana do skrajnosti 'dobrega okusa' s prav tako patetično navdahnjeno glasbo. Zaradi očiglednih teženj k raziskovanju glasbene plati gledališča si bi drznili omenjen prizor interpretirati kot posmeh družbeno opevanega ljubezenskega ideala, v katerem se ženska zaradi pričakovane podrejenosti in brezmejne podpore možu, zateka v pasivno agresivne mehanizme iskanja zatrjevanja ljubezni. Morda je de Brea tako vsaj na momente veliko bolj političen kot sam misli in trdi, da je.
Glasbeno-odrskim zločinom se je prepuščala Barbara.
Komentarji
komentiraj >>