Katja Preša se vpenja v mehki zvočni western italijanskega tria Guano Padano ... (v celoti!) ...
Sinočnji koncert italijanskega tria Guano Padano je v začetno postnovoletno suhoparno bero ljubljanskih dogodkov vpadel s prijetno mešanico westerna, americane, jazza in countryja.
V zmerno nenapolnjeni Menzi pri koritu so Guano Padano predstavljali svoj nedavno izdani istoimenski prvenec, ki je izšel pri ameriški založbi Important Records. Kljub temu, da gre za njihov debitantski album pa so glasbeniki, ki tvorijo Guano Padano za seboj pustili že ogromno koncertnih odrov.
Člani zasedbe Guano Padano so multiinstrumentalist Alessandro "Asso" Stefana, Zeno De Rossi in Danilo Gallo. Stefana je sicer strasten zbiralec vseh vrst harf ter različnih intrigantnih glasbenih igrač. Nekatere izmed njih sicer tudi redno pripelje na koncert. Včeraj je v roke vsake toliko prijel stilofon sicer pa je drgnil po kitari, steel kitari in pedal steel kitari. Sicer Stefana, skupaj s Gran Padanovskim sodrugom, bobnarjem Zenom de Rossijem redno nastopa kot kitarist italijanskega megazvezdnika Vinicia Capossele, s katerim je lani skoraj polovico leta nastopal po Italiji kot član njegovega banda pa se odpravlja na turnejski obisk italijanske diaspore od Kanade do Los Angelesa. Stefana pa tudi izven meja Italije ni ostal neopažen. Na njegovem prvencu Poste E Telegrafi, ki ga je tako kot Guano Padano, izdala založba Important Records, je pri enem komadu gostoval Marc Ribot, ki je kasneje s Ceramic Dog naredil priredbo Stefanovega komada. Da pa še dodatno začinimo njegov že tako natrpan CV naj omenim, da je Stefana tudi kitarist banda, ki poleg kompletnega godalnega orkestra, spremlja Mikea Pattona pri njegovem genialnem projektu Mondo Cane. Gre za projekt v katerem se je žanrski kameleon Patton lotil predelav legendarnih italijanskih popevk. Na manj kot desetih koncertih skupno, so posneli ploščo, katere izid nestrpno pričakujemo. Patton menda v svojem domu v San Franciscu perfekcionistično pili besedilo za knjižico, ki bo izšla s ploščo o kateri boste ob izidu na Radiu Študent prav gotovo še slišali.
A vrnimo se k zasedbi Guano Padano in preostalima dvema članoma zasedbe. Zeno De Rossi, kot smo omenili skrbi za ritem sekcijo, na včerajšnjem koncertu pa je skočil tudi v kožo legendarnega Morriconejevega žvižgača Alessandra Alessandronija, ki so ga Guano Padano na albumu angažirali za žvižganje na dveh komadih in suvereno odžvižgal komad El Divino. Poleg Alessandronija so se na prvencu Guano Padano pridružili še drugi zanimivi gostje: Gary Lucas, klarinetist Chris Speed, in sloviti italijanski pevec Bobby Solo, ki je odpel besedilo na priredbi klasike Hanka Williamsa, "Ramblin’ Man".
Tretji član zasedbe pa je Danilo Gallo, ki se suče ob basu, orglah in klaviaturah, sicer pa deluje v razlčnih jazz zasedbah, najbolj aktivno v Gallo & The Roosters. Skupaj z Rossijem sta vpletena tudi v kolektiv in založbo El Gallo Rojo.
Včerajšnji koncert, ki se je pričel ob za tiste z rednimi službami ob prav primerni deseti uri in končal dobro uro kasneje, je takoj na začetku, ko so v Menzo še kapljali obiskovalci, našo domačo publiko je namreč le težko vzgojiti in predvsem prepričati, da obstaja možnost, da se koncert lahko začne le z rahlo zamudo, prikazal rutinirano in uigrano ekipo Guano Padano, ki so začeli udarno s špageti western vizualno kuliso. Odigrali so dober ducat komadov z albuma, nekatere od njih pa so začinili s krajšimi prostimi improvizacijami. Po dobrem, s hitiči zapolnjenim začetku je nekje sredi koncerta izrazna moč njihovih komadov pričela padati, morda tudi zato, ker so manjkali nekateri instrumenti, ki aranžmajsko zasolijo komade na plošči. A ko je že kazalo, da se bomo pričeli pomenkovati ob koncertu so se fantje zbudili in nas pripeljali do prav prijetnega zaključka koncerta. Nekaj đuskajočih posameznikov se je ravno dobro ogrelo, ko so zaigrali še nežni legendarni sentiš Sleepwalk Santa & Johnnyja, ki je bil spisan daljnega leta 1959, in nato z udarnejšim zaključkom po dobri uri igranja zaključili nastop. S svojo nepretencioznostjo in očitno uigranostjo tvorijo Guano Padano dober kolektiv, ki bi se lahko odločno in odlično podal tudi v svet filmske glasbe.
V torkovi noči sem se z Guano Padano družila Katja Preša.
Re: Guano Padano!!!
Žiga [13/01/2010]
Haha..ha.. retorično: kdo je kriv za to, da SMO ljudje kreteni?
Se pa da, drugač, vzgajat publiko v omenjene smeri. En tak "klub", ki je mene naučil, takrat enkrat ko sem bil tam, naj ne zamujam po nepotrebnem na koncerte, je Amsterdamski Paradiso, kjer sem, takrat enkrat zamudil dobrih deset minut, pa tako nisem le zamudil koncerta, ampak sem od le tega tudi bore malo imel, sj ni blo teorije, da bi se prebil skozi zamašek, ki se je naredil pb vhodu v dvorano (prekleta vzgojena publika..;). Tko da, obstaja način: koncerti naj se začnejo ob uri, folk bo pa po trial and error logiki prej al slej že dojel.
Drugač pa, pravi razlog zakaj se oglašam, morda komu naredim večer (res sem iz sebe od navdušenja in pričakovanja), kot je bil ravnokar narejen meni po mailu:
Autechre, 28. marec, Kino Šiška...
Tooooo!!!!!! Sj sem vedu, da bo tko.... in kmalu: šeeee... Kino Šiška je zakon za LJ BTW!!!, tud če so kiksnl kšno čez RŠ muzički taste v Mladini pred časom..
odgovori >>
Re: Guano Padano!!!
aleš [13/01/2010]
Uou, uou, uou, uou!!!
Nevzgojena publika ali kako si rekla? Če že predpostavljaš, da obstaja nek enotni razlog za vedenje raznolike publike, potem ne razumem, zakaj se kot recenzentka tako očitno in samoumevno postavljaš na stran organizatorjev, ki so prav v primeru dotičnega kluba še prav posebej in tradicionalno sami skrajno arogantni. Če izhajam iz svoje izkušnje je namreč publika Menze natanko taka, kakršno so menzači sami vzgojili. Sam sem že tolikokrat 'zamudil' kake pol ure na njihov koncert ter v srečnejših primerih uletel na tonsko oziroma pred koncertom, če se mi je že ravno dalo, kaki dve uri buljil v zrak in čakal, kar sicer vpliva na koncu tudi na doživljanje koncerta. V manj srečnih primerih pa sem po možnosti sredi zasnežene plundraste metelkove skupaj s peščico 'nevzgojene publike' obtičal pred ZAKLENJENIMI vrati kluba brez kakršnegakoli obvestila. Če upoštevaš še, da je kak koncert na primer sredi tedna in da mora, na primer, pomemben delež 'nevzgojene' publike naslednji dan v kakšno službico (kar ni nepomemben faktor pri želji organizatorja, da bi se mu v blagajno stekel kak evrič), ti je lahko jasno, da se nekateri organizatorji, praviloma predvsem Mezini, za publiko ne brigajo kaj preveč. Kar se mene tiče (glede na občasne pogovore z ostalimi 'nevzgojeneži' nisem edini), si kluba s takim elitističnim odnosom ne zasluži noben nastopajoči. Tako da, če te zadeve že najdejo mesto v recenzentskem tekstu, bi recenzentka svojo optiko že malo obrnila in se vprašala, kdo tega neubogljivega otroka (beri 'publiko') pravzaprav vzgaja? Če namreč ti govoriš o 'včeraj', sem ti pač jaz odgovoril za sto takih 'včeraj', zaradi katerih se meni kot pripadniku 'nevzgojene publike' v dotični klub že zdavnaj ne hodi več na koncerte, kvečjemu še na disko večere. Organizatorji pa bi se morali, a se jim očitno ne zdi vredno, sami vprašati, kakšno in koliko publike sami privoščijo svojim gopstom. Po njihovi ustaljeni praksi pa še, kako in s kolikšno izgubo 'od-gojiti' to, kar so sami v zadnjih dveh letih 'vzgojili'. Ampak mi zgleda, da je primer Menze kle pač bolj ko ne brezupen.
odgovori >>