Nedelja, 17. 1. 2010
MarioB
Pevec Aleš Hadalin je – v dobesednem in prenesenem pomenu – ustvaril poseben in razpoznaven glas na slovenski muzični sceni. Loteva se raznovrstnega gradiva, od predelav jazzovskih standardov prek šansona in popevke do Ježkovih pesmi in eksperimentiranja z grlenim petjem ter nasnemavanjem vokalov. Novi album prinaša spet nekaj novega, saj se je lotil izključno slovenskih ljudskih pesmi, ki pa jih večinoma odpoje sam, le v enem, koncertno posnetem komadu, se mu pridruži par inštrumentalistov. (v celoti!)
* "Jaz mam pridno gospodinjo" je logično nadaljevanje Hadalinove pestre in razvejane glasbene poti, ki jo je začel že v 80-ih letih v zasedbi Tantadruj z uglasbeno slovensko poezijo ter nadaljeval v 90-ih letih z vrsto projektov. Med drugim je več let sodeloval s plesno skupino En Knap ter se občasno pridružil kakemu bendu, šele v novem tisočletju pa je svoja zvočna podjetja začel objavljati na albumih.
Nekonvencionalnemu vokalno-zvočnemu soundtracku "Umetnost hoje", ki je plod sodelovanja z Enknapovci, je sledila "Gee Baby" s predelavami jazzovskih standardov ob pianistični spremljavi stalnega sodelavca Jožija Šaleja, nato pa album "Kako lepo je" s celo paleto slogov in prijemov. Ta album je njegova osebna zvočna izkaznica, na kateri je razprostrl paleto pevskih slogov in glasbenih zvrsti, ki ga še danes mikajo, da jim pridá lasten glasovni pečat. Tako smo lahko slišali slovenske ljudske viže, komade večnega Ježka, jazzovske standarde ter avtorske in eksperimentalne skladbe, v kateri se je Hadalin izkazal tudi v osupljivi tehniki grlenega petja.
Sledil je album "Norec" v soavtorstvu z Markom Bohom – naslovna pesem je leta 2003 zmagala na Festivalu slovenskega šansona – ter solistični album "Antisong", na katerem si je Hadalin dal duška z nasnemavanji, saj je s svojim gromkim glasom ustvaril ne le večglasno petje, temveč je oponašal tudi vse inštrumente, ki jih je rabil.
Kot je razvidno iz te kratke obnove, je pevec Aleš Hadalin – v dobesednem in prenesenem pomenu – ustvaril poseben in razpoznaven glas na slovenski glasbeni sceni. Loteva se raznovrstnega gradiva, od predelav jazzovskih standardov prek šansona in popevke do Ježkovih pesmi in eksperimentiranja z grlenim petjem ter nasnemavanjem vokalov. Nov album prinaša prijeme, ki jih že poznamo iz zgoraj omenjenih albumov, a gre spet za nekaj novega, saj se je tu Hadalin lotil izključno slovenskih ljudskih pesmi, ki pa jih večinoma odpoje sam. Le sem ter tja slišimo še kako glasbilo in samo v enem, koncertno posnetem komadu, ki sklene album, se mu pridruži tako rekoč celotna spremljevalna zasedba.
Pri omenjenem zadnjem komadu gre za drugo in drugačno različico naslovne pesmi "Jaz mam pridno gospodinjo". Le-ta se v uvodni različici sliši kot prikupen vaški pevski zborček – čeprav vse vokale odpoje Hadalin! –, ubrano zborovsko petje pa nas lahko zavede, da bo takšno tudi nadaljevanje. Nič ne bi moglo biti bolj oddaljeno od resnice, kajti Hadalin se v slabe tri četrt ure sprehodi po toliko različnih načinih interpretacije in aranžiranja, da album deluje tudi kot prikupni priročnik iz zvočnega tretiranja ljudskih viž. Ob avtorju projekta, ki je pripravil vse aranžmaje, gre za tak vtis zvočne pestrosti pohvala tudi producentu Bojanu Jurjevčiču – Jurkiju.
Na albumu slišimo različne zvočne efekte od podvajanja njegovega vokala prek posnetih zvokov (na primer blejanje ovac) do zvokov iz narave, ki dajejo vtis, da je bila kaka pesem posneta na prostem in ne v studiu. Slednje daje nekaterim komadom posebno zvočno in pomensko raven, denimo v pesmi "Stoji, stoji ena stezica", katere dogajanje poteka na pokopališču. V njej Hadalin s pridigarskim glasom poje in pripoveduje pesem presunljive vsebine, v kateri pride duša mrtveca iskat svoje telo, v ozadju pa slišimo nenavaden šum, za katerega niti ni jasno, ali je posnetek dežja ali pa kar "šum" navadnega posvetnega dneva. Komad "Kovaška" sodi med viške v uporabi preprostih, a docela posrečenih efektov: v pesmi se znani verz "en kovač konja kuje, kol'ko žebljev potrebuje" ponavlja kot ritmična zanka, ki poganja komad do malone odbite plesnosti.
Posebna odlika Hadalinovega novega albuma ni le v raznolikosti, temveč tudi v tem, kako je ta raznolikost zložena na albumu, v katerem si komadi hitro sledijo in dejansko puščajo vtis svojevrstne dramsko-poetično-zvočne celote, ki ji je treba prisluhniti v vsej njeni dolžini - na dušek. Komadi si sledijo, kot bi zrasli drug iz drugega, pa ne glede na to, ali gre za ritemsko ali slogovno popolnoma raznovrstno gradivo. Omenjenemu komadu "Kovaška" tako denimo najprej sledi meditativno poglobljena in z osupljivim grlenim petjem podprta "Riba Faronika", tej pa živopisna in navihana "Stare mame pa pravijo".
Če se torej koncept enega samega izvajalca, ki bolj ali manj sam interpretira slovenske ljudske, morda na papirju sliši suhoparno, je album "Jaz mam pridno gospodinjo" daleč od tega. Z zanimivimi efekti, nasnemavanjem glasu in sem ter tja z uporabo preprostih ritmičnih ali melodijskih glasbil se album odstira kot svojevrstni zvočni teater, ki se z dobrim izborom pesmi, odlično interpretacijo in prav takšno produkcijo krasno in spretno prekopicuje okrog meje med starodavnim, "avtentičnim" in med modernimi avtorskimi posegi v dediščino.
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>