MARKO BRECELJ, 19. 1. 2010; Klub Cankarjevega doma- Ljubljana

* Končno se je zgodil. Koncert, ki se je najavljal kot prvi in zadnji, pa čeprav verjetno ni ne eno ne drugo. Koncert, ki je dvignil veliko prahu, še preden se je zgodil. A vsekakor zasluženo. V bogat program Cankarjevih torkov se je prikradel Marko Brecelj, aktivist, mehki terorist, glasbenik in po potrebi tudi zabavljač, a brez večjih tržno komercialnih pretenzij. Pravzaprav je bil povabljen. Dobil je ponudbo, ki je ni mogel zavrniti: 2000 evrov bruto avtorskega honorarja. Za aktivista, vodjo mladinskega, kulturnega in socialnega centra v Kopru, to vsekakor ni zanemarljiv znesek.

Pravzaprav je ta nastop že od svoje prve najave neprestani performans, umetniška akcija, ki se je ustvarila sama kot avtorjev odziv na reakcije množičnih medijev in vehementno zanimanje zanj. Nastop v Cankarjevem domu je v statusnem smislu pač nekaj posebnega, o čemer pričajo uspeli in neuspeli poskusi intervjuja z zvezdo tokratnega večera.

In poteza slovenskega kulturnega hrama se je izkazala za rentabilno. Koncert je bil razprodan. Generacijsko in statusno zelo razgibana publika se je pokazala kot predvsem radovedna in pripravljena na vse, obenem pa vidno željna starih uspešnic iz preteklosti. Brecelj je tudi v tem smislu fenomen. Že skoraj četrt stoletja ni izdal plošče, čeprav ob tem dokaj redno koncertira. Stare komade nato preigrava poljubno ali pa jih sploh ne, a to nikogar ne moti. Brecelj je pač performer.

Takó performativno, z nagovorom ob prižganih lučeh, se je nastop tudi začel. Brecelj je obiskovalcem ponudil kakšnih 50 litrov odličnega rdečega vina, propagandne materiale in palačinke s slivovo marmelado kot metaforo za nedavni incident, ko ga je osem srboritih policistov strokovno preteplo in nevede izvedlo performans 'Slive so zrele'. Brecelj je mojster besede, odličen retorik ter potencialni hujskač. Lahko bi rekel, da je njegov nastop nekakšen skupek prostega nagovora, aforizmov, konceptualne poezije in seveda glasbe, a se Brecelj s tem verjetno ne bi strinjal. Na piedestalu prvega dela njegovega nastopa sta bila pogodba za nastop in Bogdan Benigar, njegov uradni gostitelj, ki pa se je očitno preventivno odstranil, saj v performansu ni želel sodelovati in tako povedati nekaj uvodnih besed.

Čakajoč Bogdana je bila publika priča premoru ob glasbi Danija Kavaša še pred začetkom, nakar je Brecelj, slečen do pasu, pompozno uprizoril javni podpis pogodbe. Golo resnico, po njegovih besedah, ki je bila gola zgolj do pasu, saj je kaj več v post-tranzicijskem času tudi težko pričakovati. Šele nato se je posvetil glasbi ter najprej zgolj z glasom, potem pa še ob podpori namerno razglašene kitare interpretiral nekaj bolj ali manj poznanih komadov. Ob očitni improvizaciji je odlično izzvenel uvodni poklon Tomažu Mezku, preverjeno utrganemu pevcu legendarne koprske zasedbe Bloodsuckers.

Brecljevi vokalni podvigi se po konceptualistični tradiciji vselej poigravajo z besedami, z njihovim zvenom in pomenom, njihova izvedba pa je ob konstantni improvizaciji polna značilnega humorja in ludizma. Po projekciji filma 'Slive so zrele' in po premišljenem premoru, ki smo ga prisotni izkoristili za alkoholno in nikotinsko krepčanje, se je začel hrupnejši del nastopa. Breclju je uspelo. Če bi lahko prvi del koncerta označili za komornega - vsaj iz stališča publike -, je publika v drugem delu, opogumljena od pijače in električne kitare začela sodelovati. Vzkliki, komentarji, krohotanje in glasbene želje so postali del celote. Pijača je pač čudežni napoj. Tudi stari grči, kot je Brecelj, rdeče vino očitno dobro dene.

V drugem delu je bil Brecelj tako povsem razvnet in razživet, udarnejši in glasnejši, publiki pa je prinesel to, po kar je prišla - stare hite. Zdaj stojé, z izposojenim ojačevalcem in neplačano kitaro, je Brecelj nizal komade kot so 'Črni Peter', 'Požar', 'Sexy Disco', 'Parada', 'Ta stol' ter povzročal kolektivne nostalgične izpade. Izkazalo se je, da njegovim glasilkam ležijo predvsem udarnejši komadi, medtem ko so nekatere bolj umirjene kompozicije tudi aranžmajsko prezahtevne in zato izvedene prilagojeno. A tudi tu je Brecelj ohranil zdravo mero samoironije. Nastop je že v uvodu najavil kot enega svojih slabših, publiko pa ocenil kot nezahtevno in nostalgično, za nameček pa je to briljantno frazo brezplačno podaril vsem prisotnim novinarjem.

V klubu Cankarjevega doma je tako vladala vse večja sproščenost. Ljudstvo je vpilo za hit 'Rdeči bar', Brecelj ga je odlagal in nazadnje vseeno izvčdel. Proti koncu nastopa je oder ravno med govorom o Johnu Lennonu napadla predvidoma dolgoletna oboževalka in zahtevala 'Alojza in morda še valček'. In tudi tega nam je Brecelj nesebično serviral.

Ker pa je bila ura že pozna in ker je Cankarjev dom le javni zavod, kjer preveč radikalen razvrat ni zaželen, sta drugi premor in tretji del nastopa, tokrat brez glasu, odpadla. Zato pa smo za konec dočakali projekcijo posnetka vatentata, ene izmed mehko terorističnih akcij, uperjene v Dimitrija Rupla. Sledil je le še gromki aplavz. Marko Brecelj si ga je za svoje štiriurno druženje vsekakor zaslužil. In honorar tudi.

Pripravil Miha Colner