Avstralski mojster drona je v zbirko 'Intermission 2000-2008' zajel pet skladb nastalih v teh letih. Z njimi se sicer bistveno ne odmakne od estetike svojih ambientalnih, detajlov polnih brnečih tekstur, vendar pa znotraj teh ponovno uspe poiskati tudi kakšno noviteto. Na primer v sodelovanju z avstralskim pianistom, elektrončkarjem in skladateljem Anthonyem Paterasom. (v celoti..)
* Zbirka ‘Intermission 2000-2008’ že velja za enega vidnejših ploščkov, založenih pri cenjeni elektroakustični založbi Touch v minulem letu. Morda bi mu prostor lahko odmerili tudi v terminu Tolpe bumov, ker pa gre za izbor že prej ekskluzivno objavljenih posnetkov, ki ponudijo prerez estetike enega vidnejših sodobnih elektroakustičarjev, se zdi termin za Razširjamo obzorja kot nalašč za to. Pet skladb, nastalih med letoma 2000 in 2008, predstavi avstralskega kreativca Orena Ambarchija in njegov specifičen pristop k raziskovanju zvočnosti tolkal in električne kitare. Ta ga postavlja ob bok ustvarjalcev kot so Christian Fennesz, Tim Hecker, Rafael Toral, Keith Rowe in drugi, poleg kitare pa jih druži predvsem dejstvo, da so vsi iznašli nek povsem sebi lasten slog. Kako se je od njegovih prvih tovrstnih poizkusov na prelomu tisočletja razvijal Ambarchijev slog, sedaj lepo povzame prav plošček ‘Intermission 2000 – 2008’.
Zdi se, da je Ambarchi po senzibilni plati blizu tega, kar počneta Fennesz in Hecker, po sami formi pa bliže temu, česar se lotevata Toral in Rowe. Odpira neko pop senzibilnost, ki sloni na melodiki in obenem zvedavo raziskuje zvočne, harmonične možnosti, ki mu jih ponuja izbrani inštrument. Morda se prav tu skriva največja Ambarchijeva prednost. Tudi tedaj, ko forma postane najbolj abstraktna, Avstralec iz nje izvleče nek čustven presežek. Pa čeprav je to skozi prizmo njegovega vse pogostejšega sodelovanja z mojstrom trših dronerskih praks, Stephenom O’Malleyem in njegovimi Sunn O))), morda videti nenavadno. In če v navezi z doom metalci Ambarchi raziskuje tisti trši, hrupni kitarski spekter, s ploščkom ‘Intermission 2000–2008’ – z izjemo nekaj intenzivnejših trenutkov – predstavi bolj umirjeno, subtilno in prefinjeno rokovanje z zvokom.
Ob O'Malleyu je Ambarchi sodeloval še s kopico cenjenih glasbenikov najrazličnejših profilov, ki bi jim skupni imenovalec morda najlažje našli v improvizaciji, dasiravno to ni pravilo. Dve zanimivi sodelovanji sta objavljeni tudi na novem ploščku. V skladbi 'Intimidator' se Orenu pridruži njegov sonarodnjak, skladatelj, improvizator, elektrončkar in pianist Anthony Pateras. Ta vedno znova navdušuje s svojimi svežimi pristopi k muziciranju, v kar smo se lahko nazadnje prepričali pred dobrima dvema letoma, ko je v Ljubljani s prepariranim klavirjem povsem podrl vse v naprej ustvarjene predstave o klavirski glasbi. Skladba 'Intimidator' izvrstno izpostavi Ambarchijevo zvočno skulpturiranje in njegov občutek za detajle, kreiranje zvočnega prostora. Pateras pa se mu pridruži s posameznimi zadržanimi atonalnimi sunki, ki raziskujoče tipajo po brnečih teksturah.
Drugo sodelovanje, ki to pravzaprav ni, se pojavi v skladbi 'Irov Waves'. Bolj kot za pravo sodelovanje gre namreč za nekakšen remiks skladbe vokalista Paula Duncana. Za tiste, ki ne poznajo Ambarchijeve glasbene preteklosti iz minulega tisočletja, je to slogovno morda najbolj presenetljiva skladba z zbirke. V uvodu z njo poseže v estetiko nekakšnega eksperimentalnega sodobnega folka, v drugem delu pa skozi distorzijo in hrup zakamuflira zanj značilne brneče teksture. A skladba kljub temu smiselno dopolnjuje zbirko, kar seveda pomeni, da Ambarchiju uspe obdržati prepoznavnost tudi takrat, ko se odmakne od zanj najbolj značilne forme.
Skladba 'Moving Violation' je v preteklosti izšla na Touchevi kompilaciji ob 25-letnici nastanka založbe, zbirko 'Intermission 2000–2008' pa zaokrožujeta še dva koncertna posnetka. Umirjena skladba 'The Strouhal Number' je z letnico 2000 najstarejša na albumu in izpostavi Ambarchijevo inovativnost, saj je bilo tovrstno ambientalno kitarsko brnenje takrat še v povojih. Epska, dvajsetminutna skladba 'A Final Kiss On Poisoned Cheeks' Ambarchijevo estetiko predstavi v vsem njenem razponu. Intenzivno kitarsko dronanje naplasti skozi odmev kovinskih tolkal in zvok pripelje na rob fizičnosti, kljub temu pa glasba ne postane naporna. Zdi se, da zna Ambarchi preprosto vselej ustvariti naracijo, ki pritegne poslušalčevo pozornost ter obenem intrigira in ugaja.
'Intermission 2000–2008' je izvrstno izhodišče za vse, ki bi se radi seznanili z delom enega najvidnejših sodobnih ustvarjalcev elektroakustične glasbe, obenem pa tudi nadvse lep izbor za že obstoječe Ambarchijeve privržence. Nenazadnje pa bo zbirka pisana tudi na ušesa poslušalcev, ki se jim morda zdi, da so Fennesz, Hecker in njuni somišljeniki izgubili zagon oziroma da se začenjajo ponavljati. Če kaj, potem se Ambarchi gotovo ne ponavlja.
Komentarji
komentiraj >>