Režiser Miha Hočevar, z Matevžem Luzarjem tudi soscenarist filma, je po literarni predlogi Dušana Dima posnel mladinski film, ob katerem rosno mladim najstnikom zaradi dovršenih dramatičnih scen z dobrimi igralci in sočnimi dialogi ne bo potrebno nehvaležno sikati ali naveličano zavijati z očmi.
Film Distorzija je svojo premiero doživel na lanskem portoroškem Festivalu slovenskega filma, kasneje na nacionalni televiziji, trenutno pa se predvaja na rednem sporedu dvornega kina. Režiser Miha Hočevar, z Matevžem Luzarjem tudi soscenarist filma, je po literarni predlogi Dušana Dima posnel mladinski film, ob katerem rosno mladim najstnikom zaradi dovršenih dramatičnih scen z dobrimi igralci in sočnimi dialogi ne bo potrebno nehvaležno sikati ali naveličano zavijati z očmi.
Na samem začetku velja omeniti, da je Distorzija film, ki je zapolnil zevajočo luknjo v žanru domačega mladinskega filma. Četudi Desini »Blazno resno« scenariji dolga leta kar kličejo k ekranizaciji teh, za celo generacijo antoloških del, ki bi si jih na malem ekranu zagotovo z veseljem pogledal tudi kakšen od starejših predstavnikov še iz generacije filma »Sreča na vrvici«. V tem pogledu je Distorzija dobrodošla osvežitev na področju domače produkcije žanrskega filma.
Dejan alias Pixi je ob svojih ljubečih in skrbnih starših eden izmed tistih številnih mulcev, ki mu svet odraslih najeda. Edina družba, kjer najde svoj mir je klapa, s katero ustanovi svoj bend. Zase pravijo, da so bend z vsebino in so nekomercialni, torej bolj kul kot šolski bend Magics, katerega člani so najbolj podobni kakšnim facam iz zadnje številke Brava. Magicsi so največji frajerji na šoli, imajo najboljše bejbe, Pixiju in klapi ukradejo komad ter celo prejmejo pohvale učitelja za glasbo, navdušenega nad njihovim šolskim koncertom, ki se je odvil, kje drugje, kot v gimnaziji Moste. Pixijev bend »Edi in ilegalci« si pač želi nečesa drugega, želi si vsebine in ne šita.
A naj sinopsis ne zavede. Ne gre za še eno adolescentno trpljenje mladega Wertherja. Čeprav film tipične najstniške travme iz ameriških filmov o krizi identitete vzame za izhodišče, jih jemlje z določeno mero distance in jih v mestoma duhovitih dialogih portretira v komični luči. Igra najstnikov, ki igrajo najstnike je prepričljiva in hkrati uspešno prevaja srednješolski sleng v filmski jezik. Filmska verzija je v zgodbo vnesla več drame in s tem posledično večino kadrov posvetila osrednjemu junaku Pixiju, odločenemu, da bo iz sebe naredil nekaj več kot je njegov oče, ki mu družbo dela le TV in daljinec.
Pixijev navdih je njegov stric, prototip anti-heroja, o katerem preko »flash-backov« izvemo, da je prehitro potegnil konec in štafeto punka predal mlademu nečaku. Truplo novega punka si z referencami na Niete krepi lasten uporniški duh, nastrojen proti avtoriteti šole in polizanim princem. Tematsko se Distorzija loteva rehabilitacije punka z jasnimi pedagoškimi nameni. »Edi in ilegalci« so novopunkovski bend, ki jim punk drža osmisli obstoj in vdahne uporniškega duha, čeprav mozoljasti mulci pri tem oskrunijo Niete, te relikte iz precej drugačne preteklosti. »Nared neki« je etično obarvan logo filma, s katerim zblojeni generaciji sporoča, da kajenje trave in špricanje šole še nista dejanji, s pomočjo katerih bodo v življenju uspeli. Za uspeh je potrebno veliko več. Na primer dober špil.
Čeprav prfoksa s tabo pokadi džoint in te punca oralno zadovolji, je svojo energijo potrebno kanalizirati v ustvarjalne vode dokler si še mlad. Izživeti svoje sanje, da se boš mnoga leta pozneje svojega benda lahko spominjal v naslanjaču duhamorne pisarne. Če je današnja mladina, ki ji je film v prvi vrsti namenjen, tako cinična kot glavni junak Pixi, bo film zlahka vzela za svojega.
Film v ospredje postavi dejanje upora, poetično prevedenega v novi šolski hit »Plun nazaj«. Torej, aktivna mladina, ki se ne prepušča toku, temveč ustvarja lasten tok, na katerega bi bila ponosna tudi Angelca Likovič.
Distorzija je film, ki ideale naposled prevrača k dejanjem in to je njegovo močno sporočilo. Pozitivna naravnanost, ki preveva film o odraščanju se zavoljo najstniških ciljev žal prehitro odreče vsem bodočim utopijam, ki so jih stare generacije zafrčkale s prvim donosnejšim skladom ali intravenoznim zlatim šusom. Odrasla leta, ki jih bomo preživeli v pisarnah, morebiti kot Gantar s premoženjem na Kajmanskih otokih, bodo le še čas za obujanje spominov na obdobje, ko smo pokopali naše ideale in jih zastavili za en sam dober špil. Za kaj več današnje mladine preprosto ne bo več mogoče nategniti.
»Nekej je naredu« Dare P.
Po projekciji v Kinodvoru se je z ustvarjalci filma odvil pogovor, ki mu lahko prisluhnete v februarski Temni zvezdi.
Komentarji
komentiraj >>