Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 146: Skupinske kuratorske razstave v različnih inkarnacijah (3613 bralcev)
Sreda, 27. 1. 2010
mcolner



V sredo, 27. januarja ob 20. uri prisluhnite oddaji Art-Area, ki bo tokrat obravnavala dve večji skupinski (kuratorski) razstavi, ki se odvijata v Ljubljani, in izpostavila različne pristope skozi intervjuje z njunima avtorjema.

- Quartet – Four Biennials Reflected in Prints (Rene Block), MGLC (Miha C.)
- Nikjer ni najlepše (Alenka Gregorič), Mestna galerija Ljubljana (Ida H.)

več v nadaljevanju...
V drugi januarski oddaji Arterija sva se avtorja posvetila refleksiji in diskusiji na temo dveh skupinskih razstav s popolnoma različnimi izhodišči in pristopi, ki se trenutno odvijata oziroma pripravljata v Ljubljani. Skupinska razstava je v obdobju postmoderne postala razširjena oblika predstavljanja umetniških del, kjer celoten kontekst razstave prevlada nad izrazom posameznega avtorja, kjer je osnovna tematika nekakšno vodilo skozi mnoštvo umetniških del in kjer je ime kuratorja ponavadi postavljeno pred sodelujoče umetnike. Miha se je tako osredotočil na gostovanje proslavljenega kuratorja Reneja Blocka, ki je v ljubljanskem MGLC-ju predstavil izbor razstavnih printov, neke vrste grafičnih edicij številnih znotraj umetnostnega sistema afirmiranih avtorjev. Omenjena dela so nekakšni stranski produkti različnih bienalnih prireditev, ki jih je Block programsko vodil. Ida se je pogovarjala s kuratorko Alenko Gregorič, ki prav danes odpira tematsko zastavljeno skupinsko razstavo 'Nikjer ni najlepše', v središču katere so domači umetniki in njihovi pogledi na lastno mesto – Ljubljano.




V ljubljanski MGLC je v četrtek prispela obsežna skupinska razstava, ki jo je v toku petindvajsetih let zasnoval proslavljeni kurator Rene Block. Za slednjega bi lahko mirne duše zatrdili, da je eden izmed starost kuratorskih praks, eden izmed mednarodno uveljavljenih kuratorjev, ki se udejstvuje pri različnih velikih, da ne rečem prelomnih razstavnih projektih. Aktualna razstava z zgovornim naslovom 'Kvartet – štirje bienali v zrcalu grafičnih listov' predstavlja izbor iz grafičnih map štirih povsem različnih bienalnih prireditev relativno velikega časovnega razpona. To so bienale v Hamburgu leta 1985, bienale v Sydneyju leta 1990, bienale v Istanbulu leta 1995 ter bienale v Cetinju leta 2004.

Grafične mape oziroma edicije umetniških del v različnih tehnikah tiska - klasične grafike, fotografije kolaža - so nastajale iz prav posebnih vzgibov. Kot vselej pojasni Rene Block, je šlo predvsem za preživetveno taktiko, saj bienalne prireditve ponavadi nimajo zadostnega proračuna za izvedbo želenega programa. Grafične mape so bile tako na različne načine ponujene potencialnim kupcem, investitorjem in podpornikom teh prireditev. Izbira Mednarodnega grafičnega likovnega centra za prizorišče in soorganizacijo tega dogodka pa vsekakor ni bila naključna. Kot je na otvoritvi povedala direktorica Lilijana Stepančič, se takšnih pristopov pri odebeljevanju proračuna poslužujejo tudi sami.




























Skupinska razstava - za razliko od bienalnih prireditev, iz katerih izhaja - ni tematsko, pač pa izrazito pregledno zastavljena. Podobno kot spremljajoča publikacija je tudi razstava organizirana po strogem abecednem vrstnem redu, medtem ko avtorjev ne povezuje nek skupni vsebinski ali formalni kontekst. Pri vsem tem se kot zanimivost izkazuje zlasti izjemnost tovrstnega izraza pri posameznih avtorjih, ki sicer delujejo v povsem drugačnih ustvarjalnih okvirih.

Tako je med množico printov s tipskimi dimenzijami – to je 70 krat 100 centimetrov – na primer prisotna Marina Abramović s performativno fotografijo iz otroških teles ustvarjene peterokrake zvezde. S tem se navezuje na svojo obravnavo telesa, političnih vprašanj balkanskega prostora in performativno akcijo, na podlagi katere je ta podoba tudi nastala. Tu je verjetno zadnje delo velikega Josepha Beuysa, ki se navezuje na semantično obravnavo kratkega besedila in je bilo ustvarjeno nekaj tednov pred njegovo smrtjo. Tu je petbarvna litografija Richarda Hamiltona iz leta 1990, ki prikazuje figuro Oranževca, pripadnika radikalne protestantske struje na Severnem Irskem, ki paradira po ulicah nemirnega Belfasta. Tu je Allan Karpow s črno-belo kompozicijo 'Yard', Nam June Paik z netipičnimi risbami in intervencijami v fotografije, pa Dan Perjovschi z značilno preprosto risbo z nedvoumnim političnim sporočilom.

Rene Block je prav posebno pozornost v zadnjih dvajsetih letih posvečal specifiki umetniške produkcije iz področja Balkana, ki ga - za razliko od danes bolj politično korektnih poimenovanj - imenuje kot takšnega. Na situacijo je odlično repliciral omenjeni Dan Perjovschi s specifičnim aforizmom znotraj lastnega dela:

»Mid nineties I was from East Central Europe, end nineties I was coming from East Europe, at the end of the millenium from South-East Europe and now I am from Balkans. I never moved from Bucharest. That is Romania or how Donald Rumsfeld put it - New Europe.«

Zanimanje za umetnost iz področja Balkana pri Reneju Blocku izhaja iz raziskovanja in vpletenosti v razvoj sodobne umetnosti v Turčiji. Kot pravi sam, je v času njegovega programskega vodenja Istanbulskega bienala leta 1995 v nekdanji Jugoslaviji divjala vojna, zato je osredotočenje na ta prostor prišlo na vrsto nekoliko kasneje. Vsekakor pa je prav četrti Istanbulski bienale leta 1995 pomenil velik preobrat na tedanji lokalni sceni in je vzpodbudil razvoj institucionalne sfere v polju sodobne umetnosti.














Za razumevanje koncepta projekta 'Kvartet – štirje bienali v zrcalu grafičnih listov' pa se je potrebno ozreti tudi v preteklost delovanja kuratorja Reneja Blocka. Ta je leta 1964, tedaj star komaj 22 let, odprl galerijo Block v Berlinu, kjer je predstavljal razraščajočo se sceno konceptualnih umetnikov, delujočih znotraj ohlapnega gibanja Fluxus. Leta 1966 je Block ustvaril prvo edicijo grafičnih listov z avtorji, kot so Wolf Vostell, Joseph Beuys, Sigmar Polke, Nam June Paik in Robert Filliou. Naslednjega leta je luč sveta ugledala serija 'Grafik des Kapitalistischen Realismus', kjer je Block sodeloval z vzhajajočimi nemškimi umetniki. Tovrstno izdajateljstvo torej vleče kontinuiteto že dobrih štirideset let.





























Razstava v MGLC-ju tako predstavi zgolj enega izmed obrazov delovanja tega mednarodno aktivnega kuratorja, grafične liste, ki zaradi stabilne narave medija ostajajo prisotni tudi po končanem projektu. Rene Block je namreč v svoje razstavne produkcije vselej vključeval tako imenovano živo umetnost, javne akcije, performanse in glasbene nastope. Torej minljive dogodke, ki ostajajo prisotni zgolj skozi dokumentacijo. Eden takšnih odmevnih projektov se je zgodil leta 1974 v New Yorku ob priložnosti vzpostavitve galerije Block v tem umetnostnem centru. Joseph Beuys je tedaj izvedel svojo morda najodmevnejšo akcijo 'I Like America and America Likes Me', ko je bil v družbi kojota tri dni zaprt v beli kocki galerije. Na začudenje številnih obiskovalcev Beuys ni stopil na ameriška tla, pripeljan in odpeljan je bil z rešilnim avtomobilom, ob tem pa je izjavil: »Želel sem se popolnoma izolirati in v Ameriki videti nič drugega kot zgolj kojota.«

A to je že druga zgodba. Grafični listi predstavljenega nabora edicij iz štirih odmevnih bienalnih prireditev živijo svoje življenje reproduktibilnih, serijskih umetniških del, usoda večine izmed njih pa je po toliko letih neznana. V tem eminentnem izboru pa lahko zasledimo tudi dva predstavnika iz področja Slovenije – Marjetico Potrč in skupino IRWIN. Slednja na ogled postavlja delo iz cetinjskega bienala, ki se navezuje na kontinuirani projekt 'East Art Map'. »History is not Given. Please Help to Construct it«, so zapisali IRWIN. A ta poziv je vsekakor retoričen. Rene Block s svojo prisotnostjo in delom vseskozi ustvarja zgodovino umetnosti.

Razstava 'Kvartet – štirje bienali v zrcalu grafičnih listov' v MGLC-ju je odprta vse do 21. marca.




V Mestni galeriji Ljubljana so pred približno eno uro začeli z odprtjem razstave 'Nikjer je najlepše'. Razstava je prva v novem programskem načrtu galerije, katere vodstvo je nedavno prevzela bivša vodja razstavnega programa v Galeriji Škuc, Alenka Gregorič. Prostor, ki je dolga leta služil predstavljanju umetniške produkcije, za katero lahko blago rečemo, da je že pred desetletji izgubila aktualnost v likovnem prostoru, predstavlja mnoge izzive. Po eni strani je imela galerija neko ustaljeno publiko, ki pa je bila precej hermetična. Ena od metod privabljanja širše publike v galerijo bo tudi skorajšnje odprtje čitalnice v pritličju, ki je bil do zdaj tako rekoč nikogaršnja zemlja. Ni pripadal niti galeriji, niti baru, niti obiskovalcem, ampak je pričaral vzdušje strah vzbujajoče institucije.

Ob tokratni razstavi, ki predstavlja izbor lokalnih umetnikov se nam razkriva tudi ena od taktik, ki so jo ubrali, za spreminjanje namembnosti prostora. O razmišljanju o posebnem statusu tega prostora in o koncipiranju današnje razstave smo se pogovarjali s kustosinjo Alenko Gregorič:














Na nek način nam bo razstava torej predstavila psihologijo mesta in verjetno je eden od umetnikov, ki je najgloblje pobrskal po mestnem nezavednem ravno Sašo Sedlaček. Za razstavo je aktualiziral umetniško akcijo, ki jo je leta 2004 izvedel na ljubljanski deponiji, tokrat pa je tam sklical Tiskovno konferenco. Deponija je psihološka potlačitev potrošniške dobe, ki se ne sooča z lastnim ustrojem, temveč naravnost religiozno predstavlja ekologijo kot nekaj abstraktnega – kot Boga.














Prisluhnimo govoru Saša Sedlačka na Tiskovni konferenci, ki jo je spremljalo rohnenje smetarskih buldožerjev na prostrani pustinji mestnega nezavednega. Posnetek govora nam je prijazno posodil radioCona, ki je namenjen umetniški intervenciji v frekvenčni spekter. Na frekvenci 88,8 bodo od 26. do 31. januarja od 15. do 21. ure oddajali program neposredno v živo iz Mestne galerije Ljubljana.




























O njegovem delu na razstavi pa smo se na kratko pogovarjali tudi z Matejem Andražem Vogrinčičem.














Poleg del, ki bodo v galeriji predstavljena kot objekti, pa bo Kud Obrat predstavil svoje procesualno delo. Ukvarjajo se z raziskovanjem možnosti za uporabo in vzpostavljanje začasne arhitekture. Za razliko od vsem znane začasne asociacije umetnikov, ki je okvirno nastopala pod imenom Temp in se je ukvarjala z zasedbo že obstoječih prostorov, Kud Obrat o arhitekturi razmišlja še nekoliko bolj generično.

Predstavljali bodo idejno zasnovo projekta Re-lokacija in s projektom Stefana Doepnerja Walking Tent – Robot Partner 4.0. Pogovor z naslovom Vloga umetnika v mestnem načrtovanju, ki ga bosta vodila Apolonija Šušteršič in Stefan Doepner pa bodo organizirali v soboto ob 13. uri. V okviru Re-lokacije so katerega smo načrtovali lesen prizidek družinske hiše, ki je bila namenjena rušenju. Projekt so zastavili kot možnost inovativne izrabe obstoječih možnosti. V tej arhitekturni tvorbi pa so želeli vzpostaviti rezidenčni oziroma delovni prostor.



Toliko za danes o sodobni likovni umetnosti s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 10. februarja, ob isti uri in na isti frekvenci. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder.





Komentarji
komentiraj >>