Sreda, 27. 1. 2010
Tit Podobnik
Chicaški tentet minus šest nam streže ostro free-jazzovsko godbo z nesramežljivimi aluzijami na Alberta Aylerja ... (v celoti!)
* Poljska založba Not Two postaja čedalje bolj pomembna referenčna točka za ljubitelje takšnih in drugačnih jazzovskih muzik. Plasiranje zanimivih domačih izvajalcev je znala dodobra okititi tudi z že uveljavljenimi in celo legendarnimi tujimi izvajalci, s čimer tisti prvi vsekakor dobijo še dodatno težo. Eden med slednjimi je nedvomno tudi čikaški pihalec Ken Vandermark, ki je na lanskem jazzovskem festivalu v Ljubljani posebej izpostavil dejstvo, da bodo pri Not Two sledili obsežni 12-delni izdaji iz leta 2005 ter predstavili škatlo kar desetih njegovih ploščkov, kar je bilo včasih vsaj zanj znanstvena fantastika, čeprav gre za docela uveljavljenega glasbenika. Pogled na katalog založbe nadalje razkrije znotraj polja jazza precej raznoliko sliko, od Kazutokija Umezuja in Henryja Grimesa, pa vse do velikana Anthonyja Braxtona, tokrat pa je založbi v svoje glasbeno grabežljive lovke uspelo ujeti še eno, za nas še kako pomembno zasedbo. Tri člane - Joeja McPheeja, Kenta Kesslerja in Michaela Zeranga - sicer najdemo že na nekaterih drugih izdajah založbe, Peter Brötzmann pa se je v tej hiši znašel prvič.
Kdor kolikor toliko spremlja Brötzmannovo pot, lahko kaj hitro uporabi malo matematike in ugotovi, da gre tu za čikaški tentet minus šest, čeprav bi morda s tem izpadli nekoliko pokroviteljsko. Kvartet ima namreč za seboj dva albuma, kjer nekako na sledi bratov Ayler prežetke free-jazza vnaša v današnje okolje. To ni nikakršno presenečenje, saj so Brötzmannove afinitete do največjega lirika med tenorji prav gotovo znane, McPhee pa je svoj izraz tako ali tako formiral skozi drugo polovico šestdesetih let v New Yorku. Kessler in Zerang kot prezentni figuri čikaške scene v računico prinašata nekaj mladostne svežine ter energičnosti, čeprav vsaj slednje tudi pri pihalni gospodi nikakor ne umanjka. Po že omenjenih dveh albumih nas torej kvartet tokrat vabi k poslušanju koncertnega zapisa z znanega prizorišča v Krakowu - kluba Alchemia.
K dvojni izdaji bi mirno lahko zapakirali še Aylerjevo Copenhagen Tapes ter tako poslušalcem ponudili vir prenekatere debate. Sicer najbolj očitna, a ravno zaradi tega tudi toliko bolj relevantna navezava, se namreč izkaže za odličnega pokazatelja aktualnosti podane glasbe, katero sicer potiska na zaprašeno podstrešje, a hkrati pušča vrata tja na stežaj odprta. Kvartet McPhee, Brötzmann, Kessler in Zerang se vonja po práhu niti noče znebiti, dejstvo pa je, da tudi ob najbolj vestnem čiščenju slednji vedno najde pot nazaj oziroma je njegova popolna anihilacija tako ali tako skorajda nemogoča. Ljubitelji free-jazza bodo vnovič prepoznali značilno brötzmannovsko in mcpheejevsko energičnost, ob tišjih delih pomešano s subtilnejšim ter kristalnejšim božanjem ušes, značilnim tudi za prejšnje izdelke kvarteta. Vseeno pa se zdi, da avtoritetam navkljub vajeti v rokah držita boben in bas, s čimer odgovornost pulziranja glasbe Kessler in Zerang preneseta nase. Pihalna sekcija se tako prepusti toku dogodkov ter le rezervirano posega vanj, saj se v tej vlogi očitno nadvse dobro počuti, o čemer nenazadnje priča tudi lahkotnost, s katero koncertni posnetek mine.
Album The Damage Is Done tako odločno utira pot mlajšim generacijam poslušalcev, ki v free-jazzu iščejo ščepce preteklosti. Ostali pa se lahko posnetku prepustijo kot kozarcu dobrega vina, katerega so nekoč že pili.
Pripravil Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >>