Sodobna poljska proza

Poljska literatura 20. stoletja, predvsem tista pisana po 1. svetovni vojni, je najbolj izrazito poudarjala upor proti tradiciji. Eden glavnih glasnikov tega upora je bil Witold Gombrowicz, najbolj znan poljski pripovednik, ki je požel svetovno slavo in pomembnost prav z oglaševanjem svojega »bega pred formo in tradicijo«. Velik pomen sta imeli tudi groteska in filozofski katastrofizem, ki sta počasi prešla v teater absurda.

Poljska literatura v času komunizma se je razvijala po dveh tirih. Po eni strani je bila to literatura pisana v emigraciji, prosta vsake cenzure in serviranja ideologij, po drugi strani pa literatura pisana na domačih tleh, ki je morala najti tak način bitja in tak jezik, ki bi ji omogočil karseda nemoteno literarno ustvarjanje.

Po letu 1989, ko se je Poljska osvobodila sovjetskih okov, se v literaturi pojavijo nove tendence, med katerimi so najbolj pogosta iskanja lastnih duhovnih korenin v zapleteni zgodovini, določenem prostoru ali pa kar v neznanih mitičnih svetovih. Veliko avtorjev se v letih po osvoboditvi skuša najti v zgodovini, o kateri zdaj lahko svobodno dokumentira svoja doživetja in spomine, pa naj si bo to holokavst ali sovjetska izkušnja. Druge smeri se iščejo v prostoru: v lokalno zelo raznoliki, provincialni ali pa obrobni Poljski, opisujejo magičnost različnih mikrosvetov zasebnega življenja in se tako opirajo na simboliko določenega prostora ter psihologijo posameznika v njem. V raznih mikrosvetovih Poljske in Evrope se išče tudi v Sloveniji dobro poznan pisatelj, nagrajenec Vilenice 2008, Andrzej Stasiuk. V slovenščino sta prevedena njegova romana Devet (Dziewięć) in Na poti v Babadag (Jadšc do Babadag).

Zanimiva smer v sodobni poljski prozi so metafizični pobegi v mitične, zgodovinske in fantazijske svetove, ki nemalokrat preidejo v pravo sci-fi literaturo. Avtorji teh del pričarajo mitične atmosfere, obujajo stare mite in tvorijo nove, ki so spoj legend, epov in mitologij različnih korenin. S tem zgradijo opozicijo naši vsakdanjosti, obujajo spomine na otroštvo in romantične pripovedi dedkov. Ta fiktivni prostor, za razliko od današnjih jalovih mestnih puščav ali džungel, osmišlja bivanje ljudi in je človeku prijazen. Takšna je predvsem narava, s katero ljudje živijo v sožitju. Je unikatna in človeka uči pravilnega odnosa do vesolja. Dober primer take proze je v slovenščino prevedeno delo Nočna hiša, dnevna hiša (Dom dzienny, dom nocny) pisateljice Olge Tokarczuk.

V zadnjih letih je prav tako pogosto iskanje posameznika v moderni družbi masovne kulture. Pojavljajo se nove teme in nova iskanja, od gejevske tematike pa do preprostih zgodb vsakdanjih ljudi, ujetih v svetu, ki ga dostikrat ne dohajajo. V teh zgodbah je glavni protagonist brez korenin, fabula je nemalokrat pomešana z esejističnimi prvinami in tvori nekakšen grotesken hibrid. Protagonisti, ujeti v tem svetu, se skušajo osvoboditi kakršnekoli opredeljenosti, predvsem pa korenin - korenin domačega kraja, tradicije in vere. Tak protagonist odkrije, da je lahko kdorkoli in se le tako lahko počuti svobodnega, saj lahko sam oblikuje svojo identiteto. Priznan mlad avtor te smeri je Michał Witkowski, ki je poljske bralce navdušil z enim izmed prvih romanov z gejevsko tematiko.

Kot druge evropske države, pa se tudi Poljska v zadnjem času ni izognila mrzlici  kriminalk in lahkotnih fantazijskih zgodb, po katerih bralci zelo radi posegajo.


Marek Hłasko

Marek Hłasko je pisatelj zaznamovan z izkušnjo 2. svetovne vojne in začetki sovjetske okupacije Poljske. Je literat t.i. črne literature, nasprotja socrealizma. V osebnem življenju je bil podoben junakom svojih del; romantičnim, trdoživim outsiderjem, ki so med mlado generacijo takoj postali simbol razočaranja nad resničnostjo 50-ih let. Njegova idola sta bila med drugim Humphrey Bogart in Fjodor Mihajlovič Dostojevski, njegova literatura pa je postala simbol upora proti shematizirani in zlagani literaturi socrealizma. V svojih delih je opisoval predvsem socialno nizke sloje, med katerimi sta prevladovala obup in cinizem. Ob motivih iz vsakdanjega življenja je razbijal optimistične utvare in na dramatičen način izražal moralni pretres svoje generacije. Na Poljskem so bila njegova dela več kot 20 let prepovedana.

Hłasko je pričel pisati z 22. leti, ko je tudi objavil prve pripovedi. Po Varšavi se je hitro razlegel glas o mladem pisateljskem upu. Kmalu se ga je prijela slava najboljšega pisatelja svoje generacije, predvsem zaradi netipičnega in nekonvencionalnega stila. Njegov videz pa je pripomogel tudi k temu, da so ga označili za vzhodnoevropskega Jamesa Deana.

Njegovi literarni junaki izgubljajo vero vase, v družbeni in človeški razvoj nasploh ter podlegajo svojim slabostim in strastem. Prav antikomunistični roman Pokopališča oz. v izvirnem naslovu Cmentarze, katerega odlomek bomo poslušali v nocojšnji oddaji, mu je prinesel prvo literarno nagrado. V svojem kratkem življenju, umrl je pri 35-ih letih v nepojasnjenih okoliščinah, je napisal deset romanov, ogromno povesti, pa tudi lastne spomine in zbirko esejev. Kar nekaj njegovih del je bilo prenesenih na filmska platna.

Roman Pokopališča je najprej natisnila poljska emigracijska revija Kultura v Parizu, z njim pa se je pričela tudi Hlaskova ustvarjalna pot v emigraciji. Delo je bilo takoj označeno za globoko politično zgodbo, ki so jo primerjali z Orwellovim romanom 1984 in različnimi deli Kafke. Zgodba je v celoti pesimistična. Prikazuje Varšavo, prekrito s pobruhanimi pijanci, prostitutkami, obubožanimi ljudmi in povsod prežečo milico. Roman se začne v duhu Kafke, z naključnim srečanjem junaka Frančiška Kowalskega s starim prijateljem iz vojske. Frančišek, do takrat zgleden član partije, prvič v življenju pregloboko pogleda v kozarec in kasneje na ulici začne kričati, zaradi česar ga odpeljejo v zapor, nato pa ga obtožijo še dvoličnosti in oviranja postopka. Odvzamejo mu članstvo v partiji in ga vržejo iz službe. Ker se na vsak način želi oprati krivde, se obrne na svoje tovariše iz partizanskih časov, ki bi lahko pričali o njegovi dobri moralni drži. Njegov trud je zaman. Konec zgodbe prikaže vdanost v realije socialistične družbe. Frančišek namreč na ulici sreča miličnike in jih prosi, naj ga primejo za roko in odpeljejo v zapor, saj bi se sam izgubil. Pokopališča so tako pronicljiv prikaz življenja posameznika v totalitarnem sistemu, v katerem se nihče ne more počutiti varnega pred preganjanjem in nadzorom oblasti.