* Ko je pred kakšnim mesecem s singlom ‘Love Cry' svoj novi album napovedal britanski elektrončkar Kieran Hebden alias Four Tet, smo feni zastrigli z ušesi. Devetminutna skladba je napovedala nov preobrat v pestri karieri tega cenjenega ustvarjalca, ki se je v zadnjih nekaj letih pajdašil z legendarnim jazzovskim bobnarjem Stevom Reidom. Tu velja pripomniti, da Hebden med mnogoterimi izraznostmi ne skače brezglavo, pač pa svojo prepoznavno govorico že celo kariero gradi kontinuirano. Nedvomno sodi med zanimivejše sodobne glasbenike. Če temu pritrdi eminentnež kova Steve Reid, ki je v preteklosti sodeloval z malodane vsemi najvidnejšimi jazzovskimi in objazzovskimi ustvarjalci, je to le še potrditev več, da gre resnično za glasbenika v pravem pomenu te besede.

Potem, ko je na prelomu tisočletja s svojima prvima solističnima albumoma utrl pot folktroniki, s svojima zadnjima ploščama ni bil več tako zelo prepričljiv. Pojavil se je vtis, da se je preveč ukalupil v obstoječih folktroničnih smernicah, ki so v poplavi tovrstne muzike delovale vse preveč obrabljeno in neizrazito. Pa čeprav je v primerjavi s sorodnimi ustvarjalci še naprej izstopal. Toda ni mu uspelo ponoviti aktualnosti, ki jo je v letu 2001 obeležil s ploščo ‘Pause'. Potem ko je vse več folktroničarjev bodisi končalo v nedomišljenih elektroakustičnih abstrakcijah bodisi v stereotipnih neofolkovskih odvodih, je Hebden privržence kreativnih, avanturističnih muzik razveseljeval v navezi z Reidom. Z izvrstnimi štirimi skupnimi ploščami - če štejemo še Hebdenovo sodelovanje v Reidovem ansamblu, šestimi - sta ponudila svež pristop v druženju akustike in elektronike ter mimogrede nad tovrstnim početjem navdušila še nekaj podobnih navez.

In kam je z novo, čudovito naslovljeno ploščo ‘There is love in you' Hebdna odneslo tokrat? Predvsem je očitno spogledovanje z aktualnimi trendovskimi hibridi, ki slonijo na opojni, počasi rastoči repeticiji. Repeticiji, ki je obenem mehkobna in intenzivna. Ker se Hebden ponaša z izvrstnim občutkom za detajle in subtilno obdelovanje zvoka, mu je ta izraznost tako rekoč pisana na kožo. Nove estetike pa ni le posnemal ampak jo je tudi uspešno nadgradil. Skladbe 'Love Cry', 'Circling' in ‘Plastic People' poslušalca posrkajo v zreduciran, hipnotičen zvočni tok, ki ga Hebden nevsiljivo opremi s karakterističnim psihedeličnim zvončkljanjem. Izrazito melanholična podstat glasbe paradoksalno ustvari pozitivno, prijetno razpoloženje, glasba pa kljub na prvi posluh lahkotni zasnovi ne zbledi po nekaj poslušanjih. Celo nasprotno. Z vsakim poslušanjem postane še zanimivejša. Nekaj podobnega je z izvrstno ploščo ‘Sakura' pred leti ustvaril že Susumu Yokota, vendar pa Hebden skladbe tokrat namesti v še nekoliko bolj kompaktno in zahtevno ali pa glasbeno bolj zrelo formo.

Vtis celotnega albuma nekoliko pokvarijo skladbe, ki se preveč oprejo na izraznost iz Hebdenove preteklosti. Zato se pojavi vtis, da je plošča pravzaprav zbirka skladb ustvarjenih v zadnjih štirih letih, ko je glasbenik solistično ustvarjanje potisnil nekoliko ob stran. Ker pa obe izraznosti zajameta približno polovico ploščka, je album na koncu vendarle dovolj koherenten, kar bržkone pomeni, da ga bomo ob koncu letošnje diskografske sezone ugledali na številnih lestvicah najljubših albumov. Upravičeno!

pripravil Goran Kompoš