Četrtek, 4. 2. 2010
bruc
Ob koncu leta 2006 je samotni bluesovski jezdec, nekoč potepuh in priložnostni delavec Seasick Steve, ki mu je sicer ime Steven Gene Wold, nastopil v televizijskem showu na BBC-ju. Od takrat se je njegova glasbena kariera močno spremenila. Zanj so se pričeli številni nastopi na zvenečih britanskih festivalih, izid prvega dobro ocenjenega albuma pri Warner Bros, v letu 2008 in posledično tudi širša prepoznavnost, če že ne slava. Konec prejšnjega leta je že postregel z novim albumom. (v celoti!)
* Ob koncu leta 2006 je samotni bluesovski jezdec, nekoč potepuh in priložnostni delavec Seasick Steve, ki mu je sicer ime Steven Gene Wold, nastopil v televizijskem šovu na BBC-ju. Od takrat se je njegova glasbena kariera močno spremenila. Začel je nastopati na številnih zvenečih britanskih festivalih, izdal je prvi dobro ocenjen album pri Warner Bros, v letu 2008, posledično pa je postal tudi širše prepoznaven, če ne že kar slaven. Konec prejšnjega leta je že postregel z novim albumom, ki ga predstavljamo v današnji Tolpi bumov.
Pravzaprav je to že njegov četrti album, saj je pred omenjenima dvema izdal še dva. Prvi se imenuje »Cheap« in ga je posnel skupaj z dvojcem The Level Devils, potem ko se je leta 2001 preselil na Norveško. Izšel je leta 2004 pri Dead Skunk Records, leta 2006 pa je izšel še veliko udarnejši album »Dog House Music« in sicer za založbo Bronzerat Records.
Če njegov zadnji album primerjam s preteklimi glasbenimi izdelki, lahko ugotovim, da postaja Seasick Steve z leti vse bolj uravnotežen, premišljen in manj neposreden kot v preteklosti. Na preteklih albumih je bilo prisotno veliko več neposredne »boogie« rokovske ostrine, ki na zadnjem albumu udari le še v posameznih skladbah. Kljub temu se mi zdi Seasick Steve s svojim vračanjem k bluesovskim koreninam še vedno dovolj pristen in iskren. V svojih besedilih se najraje vrača v mladostno življenjsko obdobje, ko je potoval po širni Ameriki in se preživljal kot priložnostni delavec. Mimogrede lahko opozorim, da je nasploh njegova življenjska zgodba precej zanimiva in razgibana. V šestdesetih letih naj bi se družil z Joni Mitchell in Janis Joplin, konec osemdesetih naj bi deloval na seattelski sceni kot priložnostni glasbenik in studijski tonski mojster, prijateljeval je celo s Kurtom Cobainom. V devetdesetih letih je nadaljeval s svojim studijskim delom kot snemalec in producent, zanimivo pa je tudi, da je sredi devetdesetih let sodeloval kot producent prvenca Modest Mouse. V pestrem in razgibanem življenju si je nabral dovolj izkušenj, ki jih je prelevil v začinjene bluesovske zgodbe. Sicer se bliža že svojim sedemdesetim letom, a mu starost očitno ne preprečuje, da bi poskrbel za kremenito bluesovsko »boogie« izkušnjo, ki se na trenutke speča s countryjem in celo z blues rokovskimi prijemi ter nas popelje v širno prostranstvo Mississippija, kjer je Steve tudi preživljal svoje mladostniške, postopaške dni.
Album »Man From Another Time« se prične z udarno »diddleyjevsko« skladbo »Diddley Bo« in je posvečena Steveovi enostrunski kitari, ki jo je naredil kar sam. Značilen ritem, ki nas takoj spomni na velemojstra Bo Diddleyja, nosi v sebi spontano prodorno moč in napoveduje, da album ne bo všeč le zagretim bluesovskim mačkom, temveč mu bodo z veseljem prisluhnili tudi rokovski navdušenci. Kaj kmalu lahko ugotovimo, da zna prekaljeni belski bluesman navdušiti tudi v mirnejših, celo nekoliko country obarvanih skladbah, kot je na primer »The Banjo Song« ali pa »Just Beacause I Can«. S svojim grčavim, robustnim glasom in s svojimi kitarami nas popelje v svet preprostih bluesovskih, skoraj minimalističnih zgodb, polnih nostalgije, trpkosti, a hkrati tudi nagajive hudomušnosti in samoironije. Nasploh je plošček izrazno izredno raznolik, toda najbolj prepričljiv je v skladbah, ko Steve uporabi svojo slavno tristrunsko kitaro in s »slideom« udari pravi prodorni »boogie«. Album je posnel na analognih napravah in poskrbel tudi za prepričljivo produkcijo, kar daje končnemu izdelku domačno toplino in zaokroženost.
Glasbeni izraz Seasick Stevea nas popelje v bogato in razvejano tradicijo bluesovskih godb, vendar s samosvojo tehniko in sebi lastnim pristopom. Ob poslušanju se lahko v trenutku znajdemo v nekem drugem prostoru in času. Prav na ta račun zna biti bluesovski stari maček ironično samokritičen: v naslovni skladbi albuma se sprašuje, če nimamo početi ničesar bolj pametnega, kot poslušati njega, ki prepeva cenene pesmi iz nekega drugega časa.
Nekateri se zaradi tega nad zadnjim albumom ne navdušujejo najbolj in menijo, da ta deluje preveč okorno, nedomišljeno in nedovršeno. Strinjal bi se, da nikakor ne dosega prodornosti in udarnosti albuma »I Started Out With Nothin and I Still Got Most of it Left«, gre pa še vedno za zelo soliden album izkušenega bluesmana, ki se ne zadovolji več z neposrednim »šusom« in išče bolj raznolik, iskriv in dinamičen odnos do bogate bluesovske zgodovine.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>