Napihovanje opozarja, da se raztresanje Gandhijevega pepela v ocean tokrat ni zgodilo prvič. Koliko žar je še ostalo in kolikokrat še bodo morali ubogega Gandija raztrositi v ocean?
Zelo blizu pa je tudi jubilejna trideseta obletnica dneva, ko so tovarišu Josipu Brozu Titu nekaj tednov pred smrtjo amputirali bolno nogo. Ta pa se - sodeč po najnovejših poročilih s terena - nahaja ali v Beogradu, ali v Ljubljani!
Lepo pozdravljeni v jubilejnem sedemnajstem Napihovanju! Kako čas leti … Tako poleti kot pozimi … In tako je prejšnjo soboto preletelo točno dvainšestdeset let od tedaj, ko je nek indijski skrajnež v New Delhiju 30. januarja 1948 umorili legendarnega borca za človekove pravice ter duhovnega in političnega vodjo Indijskega gibanja za neodvisnost, Mahatmo Gandhija. To obletnico pa so svojci izkoristili, da so v morje pred obalo mesta Durban v Južnoafriški republiki – kjer je Gandhi živel 21 let – stresli del njegovega posmrtnega pepela.
Samo del pa so stresli zato, ker so pepel ubogega Gandhija po njegovi smrti razdelili v več žar - te pa so, ne ve se zakaj, shranili v več krajev v Indiji in v drugih državah. Žaro, iz katere so stresli posmrtni pepel v soboto, je imela več desetletij Gandhijeva dobra prijateljica, ki pa je lani umrla. Kateri del Gandhijevega telesa si je ta obdržala zase, pa Napihovanju niti po dolgi raziskavi na hindujsko-južnoafriškem nivoju ni uspelo izvedeti.
Kakorkoli že, nekdanja bližnja Gandhijeva prijateljica ja bila tako neumna, da je srebrnkasto žaro na smrtni postelji podarila svoji snahi in ji naročila, naj jo skrbno varuje. Slednja je bila prav tako pametna, saj je bila mnenja, da bi morala pepel dobiti Gandhijeva družina: ti pa so se kar nekaj časa odločali, kaj naj naredijo z njim … s tem delom njega, če razumete … na koncu pa je prevladal genialni predlog, da bi ga morali raztrositi v ocean!
Napihovanje opozarja, da se raztresanje Gandhijevega pepela tokrat ni zgodilo prvič. Podobno slovesnost so namreč pred dvema letoma priredili tudi blizu indijskega mesta Mumbai, kjer je del Gandhijevega posmrtnega pepela hranil znanec družine pokojnega mirovnika. Glede tega primera pa smo z vso gotovostjo ugotovili, da je šlo za srednji del Gandhijeve desne ali leve roke, ki se imenuje komolec. Koliko žar je še ostalo in kolikokrat še bodo morali ubogega Gandija raztrositi v ocean, Napihovanju niti po dolgi raziskavi po svetu in internetu ni uspelo izvedeti.
Smo pa med tem izvedli kar nekaj zanimivosti, s katerimi vas bomo sedaj seznanili. Prva je ta, da Gandhi nikoli ni dobil Nobelove nagrade za mir, čeprav ga je Nobelov komite kandidiral kar petkrat. Res je, da pričujoči komite leta 1948 - ko je bil Gandhi tudi umorjen - sploh ni dodelil nagrade za mir, z obrazložitvijo, da »ni ustreznih živih kandidatov«. Vendar lahko samo ugibamo, ali se je fraza »ni ustreznih živih kandidatov«, nanašala na mrtvega Gandija ali ne. Raztrošenemu pričujočemu delu pepela razkosanega mrtvega Gandija je tako ali tako vseeno.
In čeprav si petkrat kandidirani Gandhi ni ne za živa, ne po smrti zaslužil Nobelove nagrade za mir - si jo je pred kratkim več kot zaslužil, seveda, prvič kandidirani Barack Husein Obama! Slednji ima z mirom skupno predvsem to, da je imel nekdaj - ko je bil še senator - v svojem senatorskem kabinetu izobešen portret: Gandhija! »Njegov portret visi na steni moje senatorske pisarne zaradi tega«, je takrat razlagal bodoči ameriški predsednik, »da me spomni, da resnični rezultati ne bodo prišli samo iz Washingtona – ampak da bodo prišli iz ljudstva.«
Ne vemo sicer, koliko je sedanji ameriški predsednik v stiku z ameriškim ljudstvom – da pa je v bližnjem stiku z ljudstvom po vsem svetu - posebej pa z ljudstvom Bližnjega vzhoda – sploh ne dvomimo! V času, ko namreč sežgane dele telesa nesojenega nobelovca za mir in resnega mirovnika, Mahatme Gandhija, raztresajo po svetovnih oceanih, najnovejši Nobelov nagrajenec za mir, Barack Husein Obama, raztresa bombe po svetovnih kopnih in oceanih; deli teles posameznikov in ljudstev pa letijo … kot leti čas … tako poleti kot pozimi.
Ko smo že pri času in posthumnih ostankih nekdanjih velikih svetovnih voditeljev – ki pa se od zdajšnjih seveda razlikujejo po tem, da so bili res veliki – zdajšnji so namreč res majhni in bedni svetovni voditelji – naj vas opozorimo na še eno stvar, ki smo jo izvedli pri neki drugi, vzporedni posthumni raziskavi. Zelo blizu je namreč jubilejna trideseta obletnica dneva, ko so »očetu vseh naših narodov in narodnosti« - tovarišu Josipu Brozu Titu - v ljubljanskem kliničnem centru nekaj tednov pred smrtjo amputirali bolno nogo!
Opozarjamo, da gre za najdaljšo in najbolj utrujajočo raziskavo, ki jo je ekipa Napihovanja kadarkoli izvedla in ki je vključevala sodelovanje z neštetimi upokojenci številnih neupokojenih tajnih obveščevalnih služb na področju celotne bivše ZFRJ. Vendar se nam je obrestovalo: smo namreč že skoraj povsem prepričani, da takratni bolniški uradniki odsekane Titove noge niso ne vrgli stran, ne pretvorili v pepel. Kar je tudi razumljivo, saj se ne zgornjih ne spodnjih ekstremitet ter ostalih zakramentov komunističnih svetnikov, takrat ni smelo metati kar tako stran ali pretvarjati v pepel. Skratka, obravnavana Titova odsekana noga se - sodeč po najnovejših poročilih s terena - nahaja ali v Beogradu, ali v Ljubljani!
V primeru, da jo naše specialno izučene raziskovalne ekipe upokojencev in starih vojnih veteranov najdejo pred nasprotnikom, obljubljamo, da vi ne boste izvedli nič o tem. Ne nameravamo je namreč razstaviti, slovesno pokopati ali njen pepel megalomansko raztrositi v Jadransko morje ali Neretvo. Posebej za to izučena enota upokojencev jo bo zažgala na licu mesta in takoj raztrosila pepel v prvo straniščno školjko. Komplementarna enota starih vojnih veteranov pa ima ukaz, da takoj potegne vodo; z mislijo, da lahko vsaj Titova odsekana noga počiva v miru - če že Gandhijev pepel ni mogel.
ODPOVED: Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje! Tako poleti, kot pozimi.