Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ISLAM – QUO VADIS – V EVROPO? (2813 bralcev)
Torek, 9. 2. 2010
tadejla



V zadnjih dveh tednih smo bili priča trem simptomatičnim dogodkom, ki so vsak zase užili, glede na svojo naravo, običajno količino medijskega trobljenja. Kot je običaj, pa smo bili tudi, z redkimi izjemami, prikrajšani za poskus prevpraševanja globljih razlogov in dejavnikov, ki se kažejo kot organska podstat v vseh treh primerih. Govorimo o transverzali Francija – Bosna in Hercegovina, ki se je v minulih dneh ponovno vrtela v islamski tonaliteti.

V zadnjih dveh tednih smo bili priča trem simptomatičnim dogodkom, ki so vsak zase užili, glede na svojo naravo, običajno količino medijskega trobljenja. Kot je običaj, pa smo bili tudi, z redkimi izjemami, prikrajšani za poskus prevpraševanja globljih razlogov in dejavnikov, ki se kažejo kot organska podstat v vseh treh primerih. Govorimo o transverzali Francija – Bosna in Hercegovina, ki se je v minulih dneh ponovno vrtela v islamski tonaliteti.

Najprej so prišle v javnost namere francoske vlade, ki želi doseči čimbolj široko in učinkovito prepoved nošenja burke. Čeprav to oblačilo, ki prekriva telo od pete do vrha glave, nosi vsega kakih dva tisoč francoskih muslimank, se za prepoved zavzema pisana druščina od komunistov pa vse do skrajnih desničarjev. Ta simbol zatiranja ženskega dostojanstva in pravic naj bi bil namreč samo vrh ledene gore, ki grozi, da bo spodkopala sekularen in laicističen značaj francoske države.

Nemalo zatem je sledila prava ofenziva bosanske policije proti vahabitski skupnosti v Gornji Maoči. Nad kakih trideset družin plus nekaj posameznikov v tej zabačeni vasi blizu Tuzle je krenilo šeststo policistov v polni bojni opremi. Rezultat je bila sedmerica aretiranih moških in žensk, ki jih obtožujejo spodkopavanja ustavnega reda, širjenja etničnega in verskega sovraštva, nestrpnosti, pa še kaj bi se našlo za nameček.

Kot zadnja v nizu medijsko želenih miniatur je sledil odziv islamske skupnosti, konkretno Mater Srebrenice in Podrinja, na neko humoristično nanizanko bosanske federalne televizije. V eni od epizod se je nesrečno preminulega prašiča pokopalo v skladu z dženazo – islamskim obredom pokopavanja umrlih. Matere Srebrenice in Podrinja so za muslimane sporni prizor označile kot največji civilizacijski napad na islamske vrednote po srebreniškem genocidu.

Ta nekoliko bolj obsežen ilustrativen uvod služi kot ozadje za postavljanje vprašanj, ki pa stežka upajo na konkreten odgovor. V vseh treh primerih je veliko očitnih dvoumnosti, paradoksov in nekonsistentnosti, ki potrjujejo nelagodje večinskega dela evropske družbe do pojavnih oblik islama znotraj svojih meja. Spet se namreč postavlja temeljna dilema, ali je islam sploh združljiv z evropskim vrednostnim sistemom, in nadalje, kaj naj bi ta specifičen značaj Evrope sploh utegnil biti. Nenazadnje pa gre tudi za vedno aktualno vprašanje najnižjega skupnega imenovalca – vlogo kakršnekoli pojavne oblike religije znotraj sekularizirane zahodnjaške družbe.

V Franciji živi več kot pet milijonov muslimanov, večinoma imigrantov iz bivših kolonij, ki so v večinsko družbo integrirani po modelu asimilacije. To pomeni, da je njihova kulturna pogojenost žrtvovana na račun laične državljanskosti. Etnične in religiozne korenine so tako stvar zasebnosti, kar pa v državi, kjer se nemalo muslimanov pritožuje, da so državljani drugega reda oziroma žrtve nestrpnosti, kmalu trči ob svoje meje. Tudi njihov gnev je bil tako del vsesplošnega nezadovoljstva mladih v nemirih konec leta 2007. Skrajno občutljiva tematika priseljencev in njihove inkorporacije pridobi dodaten grenak priokus ob napovedanem sankcioniranju nespoštovanja prepovedi burke. Tistim, ki se ne bi uklonili, se grozi predvsem z oteževanjem pridobivanja državljanstva in stalnega prebivališča. Če je, in tudi je, vprašanje prepovedi burk stvar temeljnih ženskih pravic, potem ne more iti za vezano trgovino na račun parcialnih pravic.

Tako ali drugače bodo muslimani zaradi tisočletnih zgodbic vedno služili za strašenje malih otrok, še posebej po enajstem septembru. Tistih nekaj sto vahabij v Bosni je tako dobrodošel primer za sumničavo Evropo, tako za šovinistično pobožnjakarsko desnico kot tudi za sekularno levico, ki se v primeru religije običajno vrti kot mačka okoli vrele kaše. V primeru teh sicer skrajno nesimpatičnih interpretov islama v Gornji Maoči gre za neprebavljivo dozo hipokrizije, pišmeuhovstva in licemerja s strani Zahoda, ker je prav ta Zahod mirno gledal, ko se je med bosansko vojno pokopaval unikaten model religijskega sožitja. Ta isti Zahod tudi mirno intelektualno prebavlja siceršnjo demontažo države Bosna in Hercegovina, v kateri bi si obtožbo zaradi spodkopavanja ustavnosti in širjenja vsakršne nestrpnosti najprej zaslužili tisti, ki so poslali policijo nad vahabije.

In Evropa? Menda je bila prijetno očarana nad sposobnostjo federalne policije, ki je izkazala potencial za delovanje v skladu z normami Evropske unije. Tiste unije, kjer je pred kratkim simbolno najvišji položaj predsednika Evropskega sveta prevzel Herman Van Rompuy. Ko je bil gospod še v belgijski opoziciji, je glasno nasprotoval morebitnemu članstvu Turčije v Evropski uniji, ker bi menda lahko spodkopala krščanski značaj Evrope. Toliko o zaželjenosti muslimanov tostran Bosporske ožine. Za ocvirk pa še tale detajl: Savdska Arabija, kjer vahabitska struja znotraj kraljeve družine obvladuje skorajda celotno strukturo oblasti, je svojo državnost leta 1932 zgradila ob izdatni pomoči ameriške naftne korporacije. Bivši podpredsednik Združenih držav Amerike in jastreb v boju proti muslimanskemu svetu, Dick Cheney, je tako opravičil še vedno profitabilne odnose med državama: »Dobri Gospod se ni oziral na to, da bi postavil nafto in plin samo v države z demokratično izbranimi vladami, prijateljskimi do Amerike«.

Kam pripelje getoiziranje neke skupnosti, kaže tudi že omenjeni odziv Mater Srebrenice in Podrinja. Če si včasih lahko le nemo prisluhnil njihovemu objokovanju mrtvih, se sedaj čudiš, od kje tako grotesken odziv. V državi, kjer se sistematično kršijo tudi pravice muslimanov, kjer se še vedno ne morejo vrniti pregnani na svoje domove, kjer še vedno niso bili vsi kaznovani za svoje zločine, neka brezvezna humoreska ne more biti največji napad na islamske vrednote. Največji napad na njih je prav sedanjost Bosne in Hercegovine kot take, kjer odlično uspevajo kantonovsko sponzorirani promotorji vsakršnih budalaštin.



Komentarji
komentiraj >>