Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
(Za)hrbtne strani kapitalizma; Beričevič, Žižek, Brecelj (4847 bralcev)
Sreda, 10. 2. 2010
Bojan Anđelković



Skratka, po eni strani polna usta borbe proti kapitalizmu, po drugi pa se pišejo razpisi, kako bi se vlekel denar od Ministrstva za kulturo in Evropske unije. Po eni strani pljuvanje po etablirani kulturi, po drugi pa se poje v Cankarjevem domu, ker tam - po Brecljevih lastnih besedah - »dobro plačajo«. O tem, kako je misel o denarju oziroma kapitalizem okupiral Brecljevo zavest - celo Nezavedno - govori tudi dejstvo, da je svojo rubriko pred kratkim začel imenovati »deset evra za sedem minut«. Čav bav?

Dobro jutro in lepo pozdravljeni v še enem Napihovanju. V preteklem tednu je bilo kar nekaj dogodkov, ki so jih mediji že tako napihnili, da ne rabijo še dodatnega napihovanja s strani naše ekipe. Vseeno pa ne moremo spregledati meganapihnjenega tragičnega dogodka v zvezi z določenim umetnim penisom in tremi bulmastifi, ki so pojedli svojega lastnika, uglednega ljubljanskega zdravnika Saša Beričeviča, včasih znanega tudi kot „gimnazijka Saša“.

O pravno-političnem ozadju dogodka ne bomo preveč dolgovezili, saj je vse že več kot jasno. Vseeno pa bomo povedali svoje mnenje, in sicer, da nam ni povsem jasno, zakaj naj bi se minister za kmetijstvo zaradi tega moral umakniti s svoje funkcije. V razvitih kapitalističnih deželah namreč podobne sodomije niti niso takšna redkost in ni nam znano, da bi zaradi njih letele glave ministrov za kmetijstvo ali nižjih vladnih uradnikov. Ubogi slovenski minister je sicer tudi sam kriv za pričujoče stanje, saj se povsem neumno brani, češ da je bilo vse po zakonu, namesto da bi pogumno rekel, da ima minister za kmetijstvo tudi pametnejše posle, kot da se ukvarja z vsakim posameznim primerom napada psov na ljudi; kar bi bilo tudi res.

O samem tragičnem dogodku prav tako tukaj ne bi preveč razglabljali, saj se trudimo - kolikor je to v naših močeh in kolikor nam realnost dovoli - da bi rubrika Napihovanje ostala humoristična. Priporočamo pa, da se v zvezi s tem vpraša gospoda Slavoja Žižka, ki bi o takšnem početju verjetno znal veliko več povedati. Če pa smo že pri Žižku, naj vas spomnimo: dva tedna nazaj smo napihovali določen filozofski diskurz, ki nikakor ne more brez Lacanovega označevalca ter Marxove baze in nadgraditve. In če smo se takrat osredotočali predvsem na stilistično matrico takega diskurza, bomo tukaj skušali ujeti njegovo ontološko razsežnost.

V knjigi Organi brez telesa, ki je izšla v angleščini nekaj let nazaj, postavi Žižek smelo trditev, da je znani francoski filozof Gilles Deleuze v nekem določenem smislu »ideolog poznega kapitalizma«. Tukaj se seveda ne bomo spuščali v podrobnosti pričujoče izpeljave, saj se ne nahajamo v znanstveni reviji Problemi, ampak v humoristično-resni rubriki Napihovanje Radia Študent. In prav to nam daje pravico navidez povsem neargumentirane trditve: uredništvu Napihovanja se namreč zdi, da gospod Žižek glede tega enostavno senzacionalistično naklada.

Ker pa je prav gospod Gilles Deleuze slučajno tudi uradni filozof naše napihujoče ekipe, se tukaj ne bomo ustavili pri tej trditvi. Doktor Žižek bi se povsem sigurno strinjal z naslednjo trditvijo: tisto, kar človek pove, lahko pomeni prav nasprotno od tistega, kar je hotel povedati; vse zaradi tega, ker je Nezavedno tisto, ki nosi hlače v hiši, seveda. Vendar se ne doktor ne oseba Žižek verjetno ne bi strinjala s tem, da njuna trditev o tem, da je Deleuze »ideolog poznega kapitalizma« lahko pomeni prav nasprotno: namreč to, da je prav on, Žižek, in ne Deleuze »ideolog poznega kapitalizma«.

Kot že rečeno, tukaj se ne bomo spuščali v dolgočasno dlakocepstvo znanstvene izpeljave naše trditve. Dovolj bo, če izpostavimo dejstvo, da se je rast Žižkovih akcij na globalnem znanstvenem trgu dogajala vzporedno z dokončno zmago kapitalizma po vsem svetu. Številni filmi, v katerih se pojavlja zadnje čase, prav tako kot zabavnost njegovih predavanj, polnih referenc iz pop kulture ter navadnega življenja sodobnega potrošnika, govorijo v prid naši trditvi: gospod Žižek je globalni filozofski pop zvezdnik, se pravi, da je v določenem smislu prav on - in ne Deleuze - »ideolog poznega kapitalizma«.

Neskončno število Žižkovih knjig in člankov bi mogoče koga lahko navedlo na drugačno trditev - da Žižek namreč ni ideolog poznega, ampak industrijskega kapitalizma - saj je navidez podoben kaki fordistični tovarni, ki štanca knjige po tekočem traku. Vendar se ne pustimo odpeljati na napačno sled: število njegovih in tujih idej, ki jih vseskozi reciklira iz knjige v knjigo, niti ni tako veliko. Kar pa kaže prav na reciklažo ter intelektualno programiranje in trženje, značilno za sedanjo stopnjo kapitalistične organizacije.

Prav ta sposobnost kapitalizma, da se nenehno transformira, dobivajoč najrazličnejše oblike in okupirajoč vse pore družbe in mišljenja, je tudi fascinirala Deleuza – kar je privedlo Žižka do tega, da ga je razglasil za ideologa kapitalizma. Na tem mestu si je pomembno zapomniti, da je ta sposobnost mimikrije Kapitala, ki jo bomo za konec ilustrirali s še enim plastičnim primerom, resnično neskončna.

Če se zdaj s filozofskih višin, nedosegljivih navadnim smrtnikom, spustimo v filozofske nižine početja velikega borca proti cerkvi in kapitalizmu, Marka Breclja, bomo presenečeni ugotovili, da tudi tam lahko naletimo na to hrbtno oziroma zahrbtno stran kapitalizma. Če namreč bežno analiziramo njegove Dogodkovne sunke, ki jih lahko poslušate vsak ponedeljek na valovih Radia Študent, bomo presenečeni ugotovili, da v večini primerov ne gre za nič drugega kot za - denar, kajpak.

Skratka, po eni strani polna usta borbe proti kapitalizmu, po drugi pa se pišejo razpisi, kako bi se vlekel denar od Ministrstva za kulturo in Evropske unije. Po eni strani pljuvanje po etablirani kulturi, po drugi pa se poje v Cankarjevem domu, ker tam - po Brecljevih lastnih besedah - »dobro plačajo«. O tem, kako je misel o denarju oziroma kapitalizem okupiral Brecljevo zavest - celo Nezavedno - govori tudi dejstvo, da je pričujočo rubriko pred kratkim začel imenovati »deset evra za sedem minut«. Pa čav bav!

ODPOVED: Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje!



Komentarji
komentiraj >>