Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CLIPSE: Til the Casket Drops(Re-Up/Columbia, 2009) (ponovitev 19.2.2010 ob 00.30) (2019 bralcev)
Petek, 12. 2. 2010
jizah



Brata Thornton, prvaka virginijskega rapa, prvaka nerd rapa in prvaka coke-rapa, sta v poslednjih vzdihljajih preteklega leta izdala šele svoj tretji, čisto pravi album in prvo za velikanko "Columbia". Po dveh samosvojih, kreativnih in slikovitih ploščah povečini baziranih na coke-rapu, je tokrat v njujo življenje poseglo kar precej svetlosti, mestoma skrite za paranojo, zmedenostjo in dvoličnostjo govorcev. Prvi album z različnimi producentih je sicer zelo dober, a ... (v celoti!)
*
Brata Thornton iz Virginia Beacha sta po slabih dveh desetletjih rapanja v zadnjih izdihljajih preteklega leta izdala svojo tretjo ploščo. Po raznoraznih težavah z založbami ter številnimi menjavami le-teh sta od leta 2007 del založbe Columbia. Po kritiško in fenovsko odlično sprejetih ploščah »Lord Willin'« iz leta 2002 ter predvsem njenem nadaljevanju »Hell Hath No Fury« štiri leta kasneje, sta brata Malice in Pusha T. že za svojo tretjo založbo izdala album »Til the Casket Drops«, njuno ikonografsko najsvetlejšo ploščo doslej.

Prvaka tako imenovanega »coke-rapa« sta svojo sposobnost opazovanja vseh predelovalskih, distribucijskih in konzumentskih procesov kokainskega posla na tej plošči presenetljivo postavila nekoliko ob stran in se posvetila veliko bolj pestremu naboru tematik. Ob dejstvu, da je nekaj mesecev pred njim Raekwon izdal odličen album znotraj njunega tematskega polja, se to morda le ne zdi tako slaba odločitev, pa vendar sta Clipsa najzanimivejša predvsem ob svojem razdelanem razpredanju o kokainu. Na tem albumu je tega premalo, zato fanta izgubljata nekaj kreativne ostrine, verjetno deloma zbledele tudi ob dejstvu, da sta pravzaprav prvič v svoji karieri zadovoljna z založbo in jima njunega gneva ni potrebno prestavljati na papir. V tem primeru gre za nepopravljivo škodo, saj njuna refleksija ulice nima več tako močnega naboja kot v preteklosti, fanta pa zvenita kar nekako samozadovoljno. Zdi se, kot da vse negativne stvari izhajajo iz preteklih dni, danes pa Clipsa zelo samozavestno, malce bahavo pristopita k albumu.

»Til the Casket Drops« ponuja precej več »punchlinov«, ohranja pa njuno besedilno prostodušnost in samosvojost ter prepoznaven zvok. Občutek, da sta se doslej že dovolj dokazala, poslušalca preveva skozi kompleten album, kar se čuti tudi v njuni hvalisavosti, saj tistega željnega naboja prejšnjih dveh albumov na tej precej drugačni plošči ni več čutiti. Že res, da na svojo založniško borbo ter temačna besedila preteklega desetletja nista pozabila, a vendar je odmik od mračnega, nad vsem jeznega hiphopa jasno viden. Paranoja, shizofrenija in zmedenost ter nekakšna tematska razdelitev med starim in preverjenim ter iskanjem novega jasno kažeta na konfuzno preračunljivost. Že res, da sta fanta starejša, bolj igriva, bolj izkušena in umirjena, a se občutka o iskanju hita za širše množice ne da znebiti.

Kar trije povsem neuspeli poskusi iskanja hita širših razsežnosti, podprtih z ženskimi vokali z druge polovice plošče rezultirajo v tri zaporedne nefokusirane blodnje. Frustrirajoče poslušanje tega povsem nekonsistentnega dela albuma še toliko bolj odpelje misli v čase ostrih, natančno razdelanih in izjemno slikovitih ter fokusiranih uličnih zgodb, tokrat postavljenih preveč v drugi plan. Bistra metaforika njuno daleč najbolj uživaško ter tematsko razdelano ploščo premetava iz ene skrajnosti v drugo. Znotraj iste plošče slišimo tako izčrpane kokainske rap prigode, razmislek o tem, kako se izvajalci znotraj glasbene industrije samouničujejo in kako vidijo svojo kreativno svobodo, kot tudi nekaj bahavih besedil in samorefleksij. S tem se seveda trpkost in frustriranost prejšnjega albuma izgubi v užitku na lovorikah, na srečo večkrat izraženih na humoren način.

Najpomembnejša pa je konkretna produkcijska spreobrnitev Clipsov. Prvič namreč albuma v celoti nista sproducirala Neptunesa, ki sta vseeno poskrbela za večino dela na albumu, a ju je s tremi triumfalnimi kompozicijami povsem zasenčil DJ Khalil, poleg njih pa je tu še preverjeni dvojec Sean C & LV. Vsi skupaj so tokrat specifično minimalistično držo Clipsov odpeljali k bolj nasičenemu zvoku, polnemu vložkov vesoljskih sintov, vzorcev video igric, živo odigranih kitar in udarnih, mestoma še vedno minimalističnih bobnov. DJ Khalilu in v dveh kompozicijah tudi Neptunesom je tako zvočno uspelo nadgraditi zvok Clipsov na način, da je to še vedno njun signifikantni zvok, a ustrezno dodelan ter predvsem precej pospešen in hitrejši, kar pripomore k večji pestrosti albuma.

Dvojec, v katerega so zaljubljeni kritiki in del »geekovskega«, pa tudi pravovernega hiphop poslušalstva, očitno ne mara zavednega rapa ter navideznega sijaja, a je njun r&b-jevski moment na albumu vsekakor neprecenljiva napaka. »Til the Casket Drops« je zgrajen iz povsem drugačne situacije kot njuni dosedanji izdelki. Na tej plošči smo žal izgubili nezadovoljne, temačne, turobne, artikulirane, jezne in agresivne Clipse, na drugi strani podprte z minimalističnimi, umirjenimi beati, a smo v zameno dobili dve novi hiphoperski himni in po letih suše celo prvi dober rap vseprisotnega gosta Kanyja Westa.

Pričakovana »clipsovska« introspektivnost sicer ponuja nekaj novih pogledov na njuno delo, marsikateri zanimivi detajl, a vendar gre za njun najslabši album. V kolikor bi šlo za prvenec, bi verjetno konsenzualno prišlo do ocene, da gre za ploščo samih presežnikov, a Clipsa sta vendarle stara in izkušena mačka, ki sta si v preteklosti lestvico postavila tako visoko, da ji tudi sama težko sledita.

pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>