Bivši in prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan je v enem samem stavku postavil povsem na mestu diagnozo aktualni benignosti glavnih antagonistov domače politike. Milana Kučana pa bi, vsaj pod vtisom dnevnih političnih afer, ki polnijo prve strani in minute domačih trobil večinskega diskurza, vseeno veljalo nekoliko popraviti oziroma dopolniti. Domača politika se je že zreducirala zgolj na boj za oblast in obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Bivši in prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan je v enem samem stavku postavil povsem na mestu diagnozo aktualni benignosti glavnih antagonistov domače politike. Ta je, da v Sloveniji primanjkuje odprte razprave, kajti politiko prepustiti zgolj politikom pomeni, da bo ostala taka kot je, in se zreducirala na boj za oblast. Sicer nesporna politična avtoriteta se je javno izpostavil na prvem tematskem pogovoru v okviru cikla Odpiranj, ki ga kot predpriprave na volilno kampanjo za lokalne jesenske volitve pripravlja mestni odbor Zares Koper. Milana Kučana pa bi, vsaj pod vtisom dnevnih političnih afer, ki polnijo prve strani in minute domačih trobil večinskega diskurza, vseeno veljalo nekoliko popraviti oziroma dopolniti. Domača politika se je že zreducirala zgolj na boj za oblast in obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Povsem konkretne posledice pričujoče redukcije domače strankarske političnosti so: strankokracija, boj za pretekle in ne prihodnje zasluge, vse te silne na osebnem obračunavanju utemeljene medijske afere in nenazadnje vse bolj razširjen dvom v pravno državo. Domačo prav po politično izumetničeno realnost te dni tako sestavljajo: Grožnja z novo interpelacijo notranji ministrici Katarini Kresal zaradi domnevne razsipnosti in klientelizma ob najemu prostorov za nov organ kriminalistične policije – Nacionalni preiskovalni urad. Politične masturbacije nad iznakaženim truplom na Oražnovi, katere kolateralna škoda bo zapečatena usoda tako imenovanih nevarnih psov v vsej državi in še interpelacija zoper kmetijskega ministra Milana Pogačnika. Nov poskus poslanskih opozicijskih preiskovalcev, kako zaobiti zakonodajo in si s spremembami poslovnika lastne državnozborske komisije le podrediti samovoljno protikorupcijsko komisijo Draga Kosa. In podobne za konkretne vsakdanje težave na Slovenskem živečega dokaj nebistvene reči.
Napovedi opozicijskih interpelacij, ki kot edino konkretno politično korist prinesejo dolge ure neposrednega televizijskega prenosa iz državnega zbora, so sicer v slovenskem političnem prostoru že povsem običajen pojav. Nenazadnje gre prav po demokratični črki domače ustave za institut parlamentarnega nadzora nad delovanjem izvršne oblasti. Toda v domači demokratični praksi gre predvsem za instrument javno-medijskega obračunavanja s političnimi nasprotniki, kar pa ni tuje niti vsakokratni koaliciji pri koritu domače izvršne in zakonodajne oblasti. Toda tovrstni politični obračuni pač ne prispevajo k blažitvi konkretnih težav domačega vsakdana. Njihovo bistvo je pač zgolj menjava na vrhu politične oblasti.
In medtem ko je država postala zgolj politično bojišče za boj močnejšega, zaupanje v institucije države, kot so tožilstvo, policija, politika, vojska in stranke, usiha. Po mnenju bivšega predsednika republike Milana Kučana je sicer temu tako, ker je v Sloveniji navzoča kultura strahu oziroma apatija civilne družbe do izražanja političnih stališč. S tem stališčem sicer Milan Kučan v prvi vrsti potrjuje, da tudi sam izhaja iz te politične elite in prav tega političnega boja, ki ga kot predsedniški upokojenec kritizira. Nenazadnje ga je le izrekel na lokalno pred-pred-volilnem tematskem pogovoru mestnega odbora ene od strank aktualne koalicije in vlade, ki jim je bil na zadnjih državnozborskih volitvah podeljen mandat za vodenje te države.
Milanu Kučanu in njegovi oceni benignosti glavnih antagonistov domače politike, tako le ni moč povsem pritrditi. Slovenska politika je sicer že res ujeta v začaran krog medsebojnih obtoževanj, katerih namen je borba za oblast in obračunavanje z nasprotniki. Težko pa bi to pripisali kulturi strahu in apatiji civilne družbe, na katero se Kučan sklicuje. Gre pač za tipično političen pogled, v katerem so krivci, ali politični nasprotniki, ali nekdo drug, v tem primeru Civilna družba.
Vendar pa bi domači civilni družbi nasploh apatijo do izražanja političnih stališč le težko podtaknili. Najprej je potrebno opredeliti, kaj pravzaprav sploh je civilna družba oziroma civilno-družbena iniciativa. Ključen problem domače civilne družbe ni kultura strahu, pač pa njena politizacija in njeno podržavljanje. Prav tako kot so državnozborska stalnica predvolilne interpelacije ministrov s strani opozicije, tako je lokalna stalnica, da raznorazne civilne iniciative ustanavljajo kar področni odbori te ali one stranke. Kaj sploh je še civilno-družbenega v iniciativah, ki jih vodijo in predstavljajo politično potrjeni in preverjeni kandidati na prihodnjih volitvah? Taka sta denimo na šovinizmu nad Romi javno eksponirani SDS-ovec Silvo Mesojedec in še prvi borec inkvizicije zoper domače istospolne družine Aleš Primc, ki je član SLS.
Tudi druga civilna družba, ki deluje na Slovenskem in ki neposredno ni povezana s to ali ono domačo strankokracijo, je politični kasti na oblasti izrazito podrejena predvsem zaradi zakonskega okvirja sofinanciranja dejavnosti, katerega obseg je tako ali drugače požegnan prav s strani politike pri koritu izvršne in zakonodajne oblasti. Tako so na Slovenskem resnično civilnodružbene organizacije in pobude, ki zmorejo delovati onstran politično-finančne milosti enih ali drugih antagonistov političnega boja za oblast, praviloma redke.
Toda vendarle obstajajo. In nikakor ne bi mogli reči, da tudi glasno ne izražajo svojih stališč. Tipičen primere najdemo denimo na področju okolja in podnebnih sprememb, ki bo ne glede na prepričanje uspešno odstavljenega ministra Karla Erjavca vse pomembnejša politična tema tudi domačega boja za oblast. Tako so Umanotera, Focus in Slovenski E-Forum na začetku tedna predstavile ključna stališča v zvezi s projektom 6. bloka Termoelektrarne Šoštanj, in pismo Evropski banki za obnovo in razvoj, v katerem EBRD pozivajo, da zaprošenega posojila za takšen projekt ne odobri. Skupno usklajeni ključni argumenti za takšen poziv so: neskladnost s podnebnimi cilji, odsotnost alternativnih rešitev, ekonomika in viri financiranja ter netransparentnost procesa načrtovanja tega energetsko potratnega političnega projekta.
Ključni vzrok benignosti glavnih antagonistov domače politike tako le ni apatija civilne družbe. Pač pa kultura ne-poslušanja civilno-družbenih pobud, tudi takrat ko so argumentirane in utemeljene. V nasprotnem domačim okoljevarstvenikom pač ne bi bilo treba pisati direktno na Evropsko banko za obnovo in razvoj, ampak bi posluh zanje našla tudi domača politika. Toda tako to gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vsebinsko krizo domačih antagonistov političnega boja za oblast v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >> Re: ENI IN ISTI ANTAGONISTI POLITIČNEGA BOJA ZA OBLAST
N-euro fan [18/02/2010]
Dober komentar!
odgovori >>