Pozdravljeni v 148. nadaljevanju oddaje Arterija, ki spremlja in reflektira dogajanje na prizorišču sodobne likovne umetnosti. Tokrat sva se avtorja posvetila neposredni refleksiji dveh razstavnih projektov, trenutno aktualnih v Novi Gorici in Mariboru. Tudi tokrat bomo besedo predali ustvarjalcem omenjenih projektov. Miha se je odpeljal v Mestno galerijo v Novi Gorici, kjer se v petek dokončno izteče razstava z naslovom 'Kaj se dogaja? Stereo razstava!', ki sta jo zasnovali kuratorici Vanja Žanko in Petja Grafenauer. Ta predstavitev na poseben način povezuje v dvojice dvanajst umetnikov, ki prihajajo s področja Slovenije in Hrvaške.

Ida se je osredotočila na samostojno razstavo z naslovom 'Brez besed' umetnika Gorana Tomčića, delujočega v Berlinu in Splitu. Postavitev v mariborski galeriji Kibela predstavlja dodobra senzorično prostorsko postavitev vpadljivega kolorita, ki govori zgodbo ljubezni in smrti. Nekaj več dejstev o sami razstavi pa je skozi pogovor razodel tudi avtor Goran Tomčić. Več o obeh aktualnih temah pa sledi čez nekaj trenutkov v nadaljevanju oddaje Arterija, samo na valovih Radia Študent.





V začetku najkrajšega meseca, 5. februarja, je v novogoriški Mestni galeriji luč sveta ugledala skupinska razstava, ki se je izkazala za posebno v več ključnih elementih. Kuratorici in selektorici, Vanja Žanko in Petja Grafenauer, sta izbrali dvanajst umetnikov, ki sta jih razvrstili v ustrezajoče pare in jih predstavili v nekakšnih skupnih celostnih kompozicijah brez ostrih in očitnih zamejitev. Vsak izmed šestih umetnikov s področja Hrvaške je dobil svojega slovenskega partnerja. Prav skrb, da se posamezni pari povežejo v dosledne celote, je bila na videz eden poglavitnih fokusov snovalk razstave, in ti pari so različno zaživeli drug ob drugemu.

Mestna galerija v Novi Gorici se ponaša z zelo specifičnim razstavnim prostorom, ki lahko pomeni izziv praktično vsaki postavitvi. Zahtevnost okroglega ter s stebri nakazanega ločenega prostora je ob dobri zasnovi zelo pozitivno dejstvo. Razstavišče deluje kot nekakšen sakralni prostor, rotunda z ozkim obhodom. Zamejujejo ga tanki stebri, ki dovoljujejo neprekinjen pogled na skoraj celoten prostor.

V konkretnem primeru obiskovalca pričaka instalacija Ivana Fijolića z imenom 'Školica', ki predstavlja daljni spomin na otroško igro skakanja v zarisana polja; to avtor sublimira s črnimi marmornimi ploščami v slogu nagrobnikov, ki jih poudari s fontom pogrebnih kamnoseških črk. Na drugi strani se Ištvan Išt Huzjan predstavlja z obujanjem svojega zgodnjega otroštva, ki ga prav tako na nek način vselej sublimira. Huzjan se očitno drži predpostavke Freudove psihoanalize, po kateri skoraj vsi razlogi za vedenjske vzorce posameznika nastajajo v zgodnjem otroštvu.

V sredini prostora se nahaja celostna instalacija skupine Puma 34 ter njihovega para Jaše. Kolektiv Puma 34 se posveča nekakšnemu urbanemu street artu, ki občasno prehaja tudi v galerijske kontekste. Temelje tovrstnemu delovanju sta v zgodnjem obdobju ulične in hip-hop kulture v zgodnjih osemdesetih letih v New Yorku med drugimi vzpostavila Jean-Michel Basquiat in Keith Harring, verjetno prva nepretenciozna ulična umetnika v svetu visoke umetnosti. Tako Jaša kot skupina Puma 34 vlečeta nekatere reference prav do omenjenih pokojnih ustvarjalcev, čeprav delujeta na svojstven in v regionalnih okvirih že prepoznaven način. Urbano življenje nove generacije, hitra komunikacija in povezave, banalnost in površnost današnjega bivanja, kolektivno pranje možganov množičnih medijev so ključne besede konceptualnih in formalnih nastavkov te dvojke, Jaše in skupine Puma 34. Izvedba je morda manj monumentalna in prostorsko razsežna, kot smo je vajeni s strani slovenskega predstavnika dvojke Jaše, a vseeno izkazuje značilno horror vacui občutje celostne postavitve.

Prav ta osredotočenost na urbano, sodobno življenje pomeni esenco celotne razstave, ki združuje avtorje zlasti mlajše generacije. Ti razmišljajo v jeziku specifičnega presečišča popularne kulture in visoke umetnosti. Kuratorici sta se z namernim izpustom poimenovanja posameznih umetnikov in zgolj izpostavljenimi deli zoperstavili sodobnemu načinu prezentacije, ki blagovno znamko pomika pred sam izdelek. Tako so posamezni pari združeni na različne vsebinske, formalne ali povsem intuitivne subjektivne načine selektoric. Če je pri nekaterih delih izpostavljena vsebinska podobnost, je pri delu tandema Viktorja Bernika in Marka Tadića izražena prav njuna različnost.

V formalni luči se vsekakor najbolj ujema tandem Jasmine Cibic in Kristine Lenard, pri katerem skorajda ni mogoče ločiti njunih formalno kompozicijsko dodelanih in konceptualno premišljenih fotografskih del. Obe avtorici preizprašujeta vloge nekaterih tako imenovanih vmesnih prostorov, namenjenih transportu, tranzitu ter deponiranju ljudi in blaga. Tudi ti prostori zlahka služijo kot metafora sodobnega sveta in njegovih najbolj izumetničenih elementov.

Za več informacij o aktualni razstavi pa sem se obrnil na eno izmed kustosinj projekta 'Kaj se dogaja? Stereo razstava!', Petjo Grafenauer, ki je v daljšem pogovoru pojasnila nekaj detajlov projekta in lastne poglede na izbrane kuratorske prijeme.










Projekt 'Kaj se dogaja? Stereo razstava!' je odprt še dva dni, do petka, 26. februarja, zato pohitite, da ne zamudite.





Minuli vikend so v mariborski Kibli odprli razstavo hrvaškega umetnika Gorana Tomčića z naslovom 'Without words' oziroma 'Brez besed'. Razmišljanja o brisanju banalnosti besed ali simbolov z njihovim konstantnim ponavljanjem bomo v nadaljevanju slišali v pogovoru s samim avtorjem, najprej pa si oglejmo dela na razstavi.

V galerijski prostor je postavil dve deli: prostorsko instalacijo iz bleščečih hologramov 'Eternal Embrace' ali 'Večni objem' in kolaže manjšega formata iz hologramov in serijskih nalepk oziroma stikerjev z naslovom 'Danse macabre' ali 'Mrtvaški ples'. Kičasti ceneni hologrami v barvah žlahtnih kovin, ki ustvarjajo živahen tridimenzionalni gibljivi učinek in drugi industrijski okraski, so stalnica umetnikovega dela. S temi materiali ustvarja dela, ki odpirajo kompleksna jezikovna, likovna ali eksistencialna vprašanja. Tokrat ustvarja napetost med erosom in tanatasom.

Z zlatimi hologrami v delu 'Večni objem' je prekril nekaj kvadratnih metrov galerijskega poda. V sredino je poležal dva z okončinami prepletena zlata okostnjaka v naravni velikosti in ju zasul s srebrnimi srčki. Iz postavitve pa se je dvigalo nekaj cvetlic. Navdih za instalacijo je dobil ob novici o arheološki najdbi iz Valdara pri Mantovi v Italiji, kjer so arheologi našli več kot 5000 let stara skeleta zaljubljencev v objemu.

Tudi tokratna kričeče kičasta, svetlikajoča se postavitev učinkuje na gledalca nekoliko hipnotično in haptično. Postavitve bi se želeli dotikati oziroma se vanjo umestiti, a stik ni možen, ker je tridimenzionalni učinek hologramov zgolj navidezen. Napetost med erosom in tanatasom se torej ne ustvarja le na tematski ravni dela, temveč tudi prostorsko. To je napetost med prividom in predmetnostjo, med umeščenostjo in dislociranostjo gledalca.

Bleščice z obraza nam bo odstranil umetnik Goran Tomčić v daljšem pogovoru. V intervjuju smo se najprej dotaknili kuratorskih praks, saj umetnik izhaja iz polja umetnostne zgodovine, primerjalne književnosti ter kuratorskih praks, šele kasneje pa se je odločil za umetniško pot. Trenutno živi in dela v Berlinu in Splitu.









Razstava Gorana Tomčića z naslovom 'Brez besed', bo v mariborski Kibli na ogled vse do 6. marca.


Toliko za danes o sodobni vizualni umetnosti s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 10. marca, ob isti uri in na isti frekvenci. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder.