MAYRA ANDRADE, 22. 2. 2010; Linhartova dvorana- Cankarjev dom, Ljubljana

* Če se je kdor koli, ki se je vsaj malo zmrdoval nad produkcijsko dovršenostjo zadnjega albuma Storia, Storia zelenortske pevke Mayre Adrade in na koncert šel z bojaznijo, da čara albuma ne bo moč prenesti v koncertno vzdušje, so se taki morebitni pomisleki že ob prvem komadu razblinili. Mično Mayro Andrade je namreč spremljala izvrstna spremljevalna zasedba, ki je dihala kot eno, se znala umakniti v brezskrbno potekajoče ozadje, ko je bilo treba slišati pevkin prodoren in jasen glas, drugič pa z domiselnimi dodatki in okrasitvami občutno nadgradila pesmi.

Slišati je bilo, kot da so pesmi z albuma le ogrodje, da ponujajo le nastavke za domišljen koncertni nastop, saj je ta ponudil ščepec tako vokalnih kot inštrumentalnih presežkov. Sama Andradova se je večkrat prepustila navdihnjenim vokalizacijam, znanim iz jazzovskega okolja, ko je kako pesem, medtem ko se je bend malone utišal, razpotegnila v nove zvočne sfere, petju, ki se je omejil le na zloge ali pa na same vokale in vzdihe ter jim tako dodala elemente prvinskosti glasbe same. Številne tradicionalne zvrsti, ki se jih poslužuje, so tako prišle bolj na plano, še posebej na sambi temelječa bossa nova, ki je koncertno razkrila tako pritajeno plesnost kakor tudi vsenavzočo radostno melanholijo.

Bend se je večkrat predajal inštrumentalnim ornamentacijam, tako tistim, ki so spremljale petje kakor tudi v delih, ko je Andradova utihnila in se vzneseno zibala ob virtuoznih, a vedno čutečih kitarskih ali tolkalskih pasažah, ki so dejansko izzvenele kot navdihnjen jam session. V odličnem spremljevalnem bendu bi morali izpostaviti malone vsakega, a naj na tem mestu pohvalimo spretnega, prilagodljivega in gibljivega strunarja Munirja Hossna, ki je na akustični in električni kitari ter na drobckani kitarci, ki sliši na ime cavaquinho, izvajal prave akrobacije.

Pevka je lepo vodila koncertni spored od žalobnih do zvečine živahnejših pesmi ter razburkanega prvega dodatka in umirjenega drugega dodatka, ki ga je izvedla sama z glasom in kitaro. S kratkimi napovedmi v angleščini je tudi nasmejala občinstvo, recimo, ko je povedala, da je, ko je prebrala ime svoje dežele Zelenortski otoki v slovenščini, pomislila, da je eksotična, kot če bi bila denimo s Švedske. Ali pa, ko je želela napovedati naslednjo pesem in jo je tolkalec opomnil, da se je zmotila in da po playlisti zdaj igrajo nek drug komad. Veselo je pripomnila, da ima zato take glasbenike s seboj. To, da so izvrstni glasbeniki, ji ni bilo treba povedati, saj je bilo slišno iz vsakega tona. Mayra Andrade se je nekajkrat prav razdala v vokalizacijah, ko ji je z umirjenim, skorajda šepetajočim vokalom uspelo pričarati prvobitnost glasbe same - v vzdihu, izdihu, stokanju, nosljanju. Če bo nadaljevala in nadgrajevala svojo veščino ter omenjene vokalizacije še bolj prilagodila svojemu glasovnemu izrazu, bomo o njej gotovo še veliko slišali. Z njenim debitantskim nastopom pri nas pa smo, glede na uvodoma zapisane dvomljive misli, več kot zadovoljni.

Mayri Andrade je z užitkom prisluhnil Mario Batelič