Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MNEMIC: Sons of the System (Nuclear Blast, 2010) (ponovitev 3. 3. 2010 ob 00.30) (2274 bralcev)
Sreda, 24. 2. 2010
mcolner



V tokratni Tolpi bumov prisluhnite četrti plošči po imenu 'Sons of the System' danskih sintetičnih distorzirancev Mnemic, ki je izšla za nemško založbo Nuclear Blast v letošnjem letu. (v celoti!)

* Zasedba Mnemic prihaja iz mesta Aalborg na severu Danske, nekaj kilometrov in morskih milj od švedskega Göteborga. Prav v tem bazenu je sredi 90. let zrasla ena najmočnejših hibridno-metalskih scen, ki je nasledila bogato švedsko tradicijo mračnjaškega dratanja. Prav na Danskem so relativno velike uspehe želi ravno odklonski metalski bendi, kot sta na primer Konkhra ali Illdisposed, ki ustvarjata peklensko težak in specifično strukturiran progresivni death metal.

Na drugi strani preliva, na Švedskem, so sceno spodbodli predvsem prvoborci Meshuggah, ki so zasadili povsem novo estetiko v ukalupljeni težaški metal. V tovrstnem vplivnem okolju je leta 1998 začela dihati peterica po imenu Mnemic. Povzela in oplemenitila je zmes različnih žanrskih nastavkov in ustvarila prepoznavno tehnicistično izraznost, ki po radikalnosti nikdar ni uspela preseči omenjenih Meshuggah. Industrijski in psihedelični elementi se vselej naslanjajo na elementarni metal zvok, repetitivno ritmiko, progresivno melodiko ter tvorijo novo celoto, ki so jo člani sami poimenovali »future fusion metal«.

Mnemic so prvo ploščo po imenu 'Mechanical Spin Phenomena' izdali po štirih letih ustvarjanja, leta 2002, za založbo Nuclear Blast, ki je ravno tedaj začenjala svoj največji komercialni premik. Tedanjo sceno je s povratkom heavy in thrash metala ter z reciklažo že razpadlih zasedb začela obračati v preteklost, kar so Mnemic izkoristili za poudarjanje svoje formalne svežine in vsebinskega odmika od značilne mračne ikonografije. Prav svežina in podpora močne založbe sta zasedbo pripeljali do širše prepoznavnosti, ki jo po zvočnih indicih želi nova plošča še razširiti.

'Sons of the System' po izjavah članov benda pomeni naslednji veliki skok naprej v lastni svobodnjaški izraznosti, ki ne upošteva več strogih metalskih okvirov. Ploščo so označili kot eklektično, netipično, teatralno in eksperimentalno. In res. Nova plošča je že na prvi posluh bolj poslušljiva in, recimo temu, širše sprejemljiva. Raznolikost zasedbe Mnemic je v grobem razpeta med repetitivno industrijsko in spevno pop orientirano izraznostjo. Ta rahla dvoličnost je tudi tokrat pospremljena z odlično produkcijsko, dodobra digitalno zvenečo in formalno prečiščeno celostno sliko, kjer ostaja skoraj edini spomin na metalske korenine zvok distroziranih kitar.

Ritem sekcija izžareva zanimivo robotsko naravnanost, ki brez napak in odstopanj vodi zastavljene linije, le redko prekinjene z menjavo ritmike. Za teatralno himničnost poskrbijo sintetizatorji in občasni sampli, ki zaokrožujejo instrumentalno celoto. Zanimiva je predvsem vloga vokala, ki se v kričavih predelih ujema z zvokom kitare, v pompozno spevnih bolj umirjenih pasažah pa s klaviaturami.

Tehnična perfekcija Mnemic pa na žalost ni nadgrajena s kompleksnejšo in bolj premišljeno strukturo samih komadov, ki prehitro zapadejo v past lastne monotonosti. Repetitivno ritmično udrihanje kitar ter na drugi strani preigravanje skoraj simfoničnih pasaž je ostalo na povsem površinskem in predvidljivo všečnem nivoju. Trendovsko naslanjanje na sodobno pop metal godbo v zvočnem smislu občasno spomni na boy bande, kot so na primer Linkin Park, a s tem le nadgrajujejo osnovne parametre, postavljene na presečišču radikalnosti Meshuggah in industrijske udarnosti Fear Factory.

Razvoj zasedbe Mnemic v vode tovrstnega sodobno zvenečega metala je sicer dosleden, vendar nekako populističen. Lahko se strinjamo s člani benda, ko trdijo, da je plošča teatralična, slogovno raznolika in začinjena z elektroniko, vsekakor pa je ne bi mogli poimenovati kot eksperimentalno. Udrihanje kitar, občasno lomljenje ritmov in bogati elektronski dodatki, kot jih zastavijo na novi plošči Mnemic, se zdijo vseskozi v službi preračunljivega podrejanja zastavljenim ciljem, to je tržnemu uspehu in zasledovanju lastnega uveljavljenega in prepoznavnega zvoka. Zaradi tega je skrajno težavno razločevati posamezne komade, ki se izgubijo v enoličnosti celotnega ploščka.

'Sons of the System' je sicer slogovno prepoznaven izdelek v kronologiji Mnemic, vendar pa v avtorskem smislu, tako glasbenem kot liričnem, ne prinaša bistvenih presežkov. Besedila so ob digitalnem občutju zvoka osredotočena na dokaj univerzalno poetiko, ki se lahko bere globalno ali povsem osebnoizpovedno, ko pripoveduje o nemoči posameznika znotraj sistema in njegovih možnostih individualnega upora. Zasledujoč glasbeno podobo tudi lirika niha med gnevnimi komentarji in otožno vdanostjo v usodo. Ne glede na formalno oziroma tehnično dovršenost celostne zvočne podobe, pa je ta na vseh vsebinskih nivojih malce preplitka za občutenje kakršne koli katarzičnosti ob poslušanju tega albuma.

pripravil Miha Colner

 



Komentarji
komentiraj >>