Politično usklajeno s parlamentarnimi opozicijskimi interpelatorji in prav v skladu z vsakodnevno ravnjo domačih parlamentarno-demokratičnih standardov jo v današnjem javnem pismu zaradi neukrepanja policije zoper vandalizem nad sakralnimi objekti in duhovniki na področju Notranjske na križ pribijajo tudi v zunajparlamentarni Novi Sloveniji. Že prejšnji teden so jo zaradi najema prostorov za domači FBI ovadili tudi na Komisijo za preprečevanje korupcije. Zaradi anonimne prijave glede zastopanja pokojnega Saše Baričevića pa bo na prvi marčevski seji v zobeh Upravnega odbora odvetniške zbornice tudi njen življenjski partner Miro Senica.

Interpelacija zoper notranjo ministrico Katarino Kresal je sicer tudi po mnenju profesorja Vlada Miheljaka logičen splet dogodkov. V prvi vrsti je temu tako, ker je institut interpelacije v domači politični folklori redno in priročno, povsem v skladu z veljavno zakonodajo pa celo legitimno orožje opozicije zoper koalicijo in vlado. Nenazadnje se ga je v svojih opozicijskih časih posluževala tudi sedanja koalicija. Drugič pa je temu tako, ker je Katarina Kresal po politični likvidaciji Karla Erjavca, politični zamrznitvi Gregorja Golobiča ter ne najbolj prepričljivem vtisu premierja Boruta Pahorja pravzaprav edina vztrajno pridobivala na politični popularnosti, kar je nenazadnje rezultiralo tudi v osvojenem naslovu Slovenke leta.

Zato bi do interpelacije zoper notranjo ministrico Katarino Kresal gotovo prišlo, tudi če smrt Saše Baričeviča in njegovih treh bullmastifov ne bi imela takega javnega odmeva. Zadostoval bi podpis pogodbe o najem stavbe za Nacionalni preiskovalni urad s podjetjem Ram Invest, katerega lastnik je Igor Pogačar. Diagram te hobotnice in povezave, s katerim priložnostno pred televizijskimi kamerami opletajo opozicijski predlagatelji interpelacije, bi bilo sicer moč narisati ob prav vsakem poslu države, ne glede na to, katere politične sile takrat so pri oblastniškem koritu. Tako to pač gre iz socialnih omrežij na samooklicani levici ali pač konzervativni desnici sestavljeni dva milijonski državi. Edino kar je v zadevi pravzaprav res slaba popotnica za uspešno in dolgotrajno delovanje Nacionalnega preiskovalnega urada, je, da pa najem prostorov le ni najbolj trajna in gotovo tudi ne najbolj finančno racionalna rešitev.

Toda to le še ne pomeni, da si ministrica za notranje zadeve, Katarina Kresal, interpelacije nemara tudi dejansko ne zasluži. Le z povsem drugimi, a domači opoziciji povsem tujimi razlogi bi jo lahko podkrepili. Katarina Kresal je tako ministrica za notranje zadeve, ki naj bi se med kandidatkami za laskav naslov Slovenka leta 2009 znašla, ker je nekompromisno posegla v sramotno jaro kačo o izbrisanih. S tem naj bi naredila več za končno ureditev njihovega položaja kot vse vlade s praznimi obljubami v osemnajstih letih skupaj. Odločno se naj bi zavzela tudi za ureditev položaja istospolno usmerjenih. Trdno naj bi bila prepričana, da referendumi o človekovih pravicah niso dopustni. Podporo in spodbudo pa naj bi si še zaslužila, ker je pri ureditvi položaja izbrisanih vztrajala, čeprav je s tem ogrozila lastno politično kariero, med drugim še piše v obrazložitvi njene nominacije za Slovenko leta 2009.

Zavzemanje za ureditev položaja istospolnih družin, ko bo tako kot pri propadlem zakonu o nezdružljivosti poslanske in županske funkcije v državnem zboru ponovno na preizkušnji predvsem konzervativna morala in vest samooklicane parlamentarne levice, je politična niša Liberalne demokracije že od njenega spočetja oziroma privatizacije in dokapitalizacije Zveze socialistične mladine. Pravice istospolno usmerjenih državljanov pa del standardnega političnega programa LDS, ki bi se naj po odcepitvi ZARES in delni kadrovski prevetritvi, vrnila k svojim političnim koreninam, to je zavzemanju za temeljne človekove pravice.

Toda tudi pri zločinu izbrisa, iz registra stalnih prebivalcev republike Slovenije izbrisanih državljanov nekdanjih so-jugoslovanskih republik, gre prav za ta teden 18 let staro vprašanje kršenja temeljnih človekovih pravic. Obeležujemo ga s prireditvami tradicionalnega Tedna izbrisanih večinoma v Socialnem centru Rog. Težko pa rečemo, da je tudi pri razreševanju te problematike, zaradi katere je nenazadnje tudi prišla do laskavega naslova Slovenka leta, notranja ministrica Katarina Kresal kaj bolj uspešna od svojih predhodnikov.

Kljub temu da naj bi si naziv Slovenka leta med drugim zaslužila, ker je pri ureditvi položaja izbrisanih vztrajala, čeprav je s tem ogrozila lastno politično kariero, položaj izbrisanih še vedno ni urejen, pa tudi politični karieri Katarine Kresal ne bo kaj hudega, ne zaradi včeraj vložene interpelacije, ne zaradi tehničnega zakona o izbrisanih, s katerim bi se naj enkrat v bližnji prihodnosti ta zločin pospravil pod preprogo. Ni vsebina zadnje interpelacije ta, ki nam daje vedeti, da smo tudi v tej družbi sicer vsi enaki, toda da so nekateri pač vedno bolj enaki kot drugi. To so predvsem posamezne usode izbrisanih, ki še naprej ostajajo brez odvzetih pravic. Toda zaradi tega Slovenke leta 2009 v domačem državnem zboru pač nihče ne bo interpeliral. Tako to pač v tej Sloveniji gre.

ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s političnim tnalom za notranjo ministrico in Slovenko leta 2009 v zobeh prispeval Tomaž Z.