* Če vam kdo ob omembi armenskih glasbenikov in glasbe začne razlagati, da iz te dežele ne pozna nobenega pomembnega glasbenega imena, ga kaj hitro prepričate v nasprotno. Pop "pevaljka" Cher, novometalski razbijači System of a Down, skladatelj Aram Hačaturjan v klasični glasbi s svojim ponarodelim Plesom sabelj, šansonjer Charles Aznavour, ki je sicer svoj armenski priimek Aznavourian spremenil oziroma prilagodil novemu okolju - to je le nekaj imen, ki so nemara dobro zapisana v spominu ljubiteljev posamičnih glasbenih zvrsti, pa se morda kak izmed njih niti ne zaveda, da prihajajo iz Armenije.

Ko pa govorimo o tradicionalni armenski godbi, je na prvem mestu kajpak Djivan Gasparyan, mojster duduka, tradicionalne lesene piščali z izrazito mehkobnim tonom, ki v rokah pravega mojstra prikliče presunljive melanholične tone. Gasparyana smo pred leti, zahvaljujoč Drugi godbi, že slišali, kmalu pa se nam bo v okviru festivala Armenija od blizu in abonmaja Glasbe sveta ponudila posebna priložnost, da na istem koncertu slišimo kar dve vodilni zasedbi, ki vsaka po svoje gojita in vzdržujeta starodavno zvočno dediščino Armenije.

Zasedba Sharakan poustvarja zakladnico liturgičnih armenskih pesmi, ki izvirajo iz obdobja pred srednjeveško razcepitvijo armenske in rimskokatoliške cerkve, ansambel Shoghaken pa se posveča različnim slogom inštrumentalne in vokalne ljudske godbe. Pred omenjenim bližajočim se koncertom armenske tradicionalne glasbe vam obzorja razširjamo z izvrstnim albumom Armenia Anthology ansambla Shoghaken. Gre za osemčlansko inštrumentalno-vokalno zasedbo virtuoznih glasbenikov na tradicionalnih glasbilih, ki občasno kak komad popestrijo z moškimi ali ženskimi glasovi. Ob duduku je na albumu slišati kopico drugih, nam prav tako znanih glasbil, kot so ud, dol, zurna, kanun ali kamanče, večino katerih si Armenci delijo s sosednjimi Turki in Azerbajdžanci ter drugimi orientalskimi godci.

V armenski kulturi so imeli pomembno mesto ašiki - potujoči glasbeniki in pesniki, svojevrstni poduhovljeni trubadurji. Največji med njimi je bil Sayat Nova, poet iz 18. stoletja, ki ga je v filmu "Sayat Nova - granatno jabolko" ovekovečil režiser Sergej Paradžanov. Njegove pesmi so obvezen del repertoarja armenskih glasbenikov in tudi v današnji oddaji boste lahko slišali nekaj njegovih pesmi v izvedbi ansambla Shoghaken.

Naši bližajoči se gostje veljajo za najboljšo armensko zasedbo za tradicionalno glasbo. Osemčlansko druščino predanih glasbenikov je leta 1991 ustanovil Gevorg Dabaghyan, mojster duduka in zurne, ki je skupino ponesel do svetovne prepoznavnosti tudi s sodelovanjem v filmu Atoma Egoyana Ararat, ki govori o genocidu. Med vokali izstopa pevka Hasmik Harutyunyan s čistim, umirjenim glasom, ki se lepo prilega melanholični zvočnosti in mestoma eteričnosti glasbe.

Čeprav ima seveda vsaka dežela svojo specifično glasbeno in zvočno govorico, je treba poudariti, da ima Armenija poleg duduka še kar nekaj posebnosti. Nekaj jih je povezanih z dejstvom, da je bila starodavna armenska kraljevina prva dežela, ki je sprejela krščanstvo za uradno religijo. Tako je v bogati zakladnici skladb in pesmi, ki so se kajpak prenašale prek obredov, najti ogromno število liturgičnih napevov, slog takšnega petja pa je vplival tudi na ljudsko glasbo.

Tudi za slednjo imajo Armenci bogat arhiv; večino pesmi je konec 18. stoletja zbral in uredil duhovnik in skladatelj Komitas. Ta je zahvaljujoč posredovanju vplivnih politikov preživel zloglasni genocid, ki so ga sredi prve svetovne vojne nad Armenci izvedli Turki, a je bilo njegovo duševno zdravje zaradi grozne izkušnje porušeno in je konec življenja dočakal v pariškem sanatoriju.

Zaradi religijske pripadnosti krščanstvu in kulturno-geografske umeščenosti na Orient je armenska glasba samosvoja zmes zahodnih in vzhodnih vplivov. Nekatere pesmi zvenijo kot bi jih izvajali v evropskem srednjem veku, druge pa se slišijo nezgrešljivo orientalsko. V sklopu ohranjenih ljudskih pesmi je najti uspavanke, plese, pogrebne žalostinke, stare pesmi ašikov, pastirske in svatbene vesele pesmi. Zasedba Shoghaken je objavila kopico albumov pri referenčni založbi Traditional Crossroads; nekaj jih je tematskih, na tem, ki ga danes predstavljamo, pa zasedba jemlje gradivo iz različnih zvrsti in je nemara najboljši uvod v specifično in razkošno armensko zvočno tradicijo.

Starodavne pesmi raznolikih slogov in povečini melanholičnih zvočenj ter zasanjanih, počasi se vijočih ritmov nas zlahka prestavijo v daljno preteklost, pesmi pa, kljub temu da odsevajo nemirno in nesrečno zgodovino, zaznamovano z zatiranjem in genocidom, žarčijo svojevrstno umirjenost in življenjsko radost. Zasedbo sestavljajo sami mojstri - virtuozi, a je njihovo mojstrstvo vedno podrejeno celotnemu vtisu. Iz vsakega zapetega zloga in odigranega tona veje globoko spoštovanje, ki ga gojijo do svoje tradicije in zgodovine.

pripravil Mario Batelić