Tit Podobnik recenzira koncert italijansko- japonskega dvojca Joraku & Lioneiko ... (v celoti!)
JORAKU & LIONEIKO, 25. 2. 2010; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana
* Deseta sezona Defonije pridno nabira kilometre, in če se je v letošnjo zimo prebila predvsem z izmuzljivo in mestoma neujemljivo godbo, se sedaj počasi prebuja njena jazzovska prvobitnost. Že včeraj smo, zbrani v prijetnem klubskem vzdušju, uspeli slišati nekaj zimzelenih viž, še kaj več pa se jih v režiji švedskega "roots" kolektiva lahko nadejamo tudi ta ponedeljek. V kolikor komu to ne bo dovolj, naj si poslednjo sredo v maju že sedaj rezervira za obujanje spominov na prehod iz bebopa k jazzovskim avantgardam, a o tem več ob primernejšem času. Včeraj nastopajoči dvojec Joraku & Lioneiko je namreč s prikazanim smelo orisal opojne zmožnosti med kompozicijo ter improvizacijo plešoče glasbe. In kot tak si vsekakor zasluži vso našo pozornost.
Joraku & Lioneiko sicer sestavljata italijanski saksofonist in pihalec Joraku Gianni Gebbia ter japonska multiinstrumentalistka Eiko Ishibashi. Slednja je sodelovala z večino "defonično" usmerjene glasbene smetane z dežele vzhajajočega sonca, medtem ko je pot Giannija Gebbija nekoliko bolj raztresena. Na tem mestu se je morda neprimerno poglabljati v neštevne kolaboracije, ki jih je italijanski pihalec skozi svojo kariero obeležil, velja pa poudariti raznolikost teh sodelovanj. Skoznje je použil tako newyorško in evropsko kot tudi japonsko jazz ter impro sceno, prav na japonskem pa ga uvrščajo celo med najžlahtnejše svetovne saksofoniste. Četudi se je zapisal zen budizmu, v njegovih žilah še vedno vre latinska kri, čemur med svojim igranjem ne more in noče ubežati. Zdi se, da ga ravno razgibana narava igranja Eike Ishibashi ustrezno dopolnjuje, o čemer nenazadnje priča tudi več njunih skupnih sodelovanj, tako v duetu kot v večjih zasedbah.
Dvojec se je včeraj predstavil z dobršnim delom svoje prihajajoče druge skupne plošče, umanjkale pa niso niti v set efektivno umeščene skladbe nekaterih legendarnih avtorjev. Skozi dobro uro muziciranja je sicer glavnina odigranega počivala na čvrstih kompozicijah baladnega značaja, ki sta mu vseskozi subtilno dodajala neko surovost, izraženo predvsem z nežno prepihanim alt saksofonom. V tem duhu sta minili tudi priredbi skladb Dollar Branda in Jima Pepperja oziroma indijanskih prednikov slednjega. Zvočna slika pa se je izrazito spremenila ob Eikinem prehodu s klavirja k bobnom, od koder je usmerjala energične improvizacijske vložke, še bolj pa zaživela skozi lomljene repetitivne ritmične vzorce. V teh trenutkih je iz Giannija nemara izvabila nekaj podobnega, kar je pred njo uspelo tudi Massimu Puppilu in Lukasu Ligetiju na njihovi skupni plošči The Williamsburg Sonatas. Pri vsem skupaj pa je duet znal zgladiti prehode iz liričnih ustrojev k poskočnejšim sunkom in nazaj.
Težko je sicer reči, kdaj se je dvojec počutil najbolje, a vseeno je prevladal občutek, da sta v tistih najnežnejših izpovedih delovala najbolj koherentno. Takrat so bili vsi gradniki nekako na svojem mestu, hkrati pa je bil tudi vseskozi širok in nekonvencionalen diapazon Giannijevega alta trdno zacementiran. Slednjega je v solo ekshibiciji proti koncu koncerta sicer ponesel na neko povsem drugo raven ter vrhunce puščal v nekaterim ušesom nedosegljivih višavah. A to je bil konec koncev zgolj korak na z dvema bisoma podaljšanem sprehodu dveh glasbenikov, ki dialog do potankosti obvladujeta ter v njem neizmerno uživata.
Defoniji v Gromki je tokrat prisluhnil Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >>