Pretekli vikend smo obiskali premierno uprizoritev Božičeve drame Šumi v režiji Vinka Möderndorferja v SMG-ju. Protagonisti drame, ki zarisuje Božičevo antirealistično naravnanost in usmerjenost h gledališču absurda, so ujeti v čakalnico na želežniški postaji. V Šumi in druga prizorišča pa se selijo z golo močjo besede, konkretneje z enoglasnim citiranjem didaskalij ali pa z zaklinjanjem in ponavljajočim gibanjem po omejenem prostoru.
Legendarni Šumi. Lokal, raje beznica, zbirališče literatov, gledališčnikov, slikarjev, študentov, hipijev, potomcev bogatih funkcionarjev, boemov in luzerjev. Prostor, v katerem se je med šestdesetimi in osemdesetimi leti preteklega stoletja debatiralo o umetnosti in politiki, popivalo in pretepalo ter zasnovalo takratno alternativno kulturno, zlahka zbuja nostalgično-idealizirajoče podobe preteklosti. Slednje pa krepi še dejstvo, da bo na njegovih ruševinah danes najverjetneje zrasel prestižen poslovno-stanovanjski kompleks.
Roman Petra Božiča Chubby was here iz leta 1987 je za naslovnega junaka vzel enega izmed teh legendarnih šumijevcev, neoavantgardnega pesnika Vojina Kovača alias Chubbyja, ki je s sošumijaši deloval v skupini OHO in bil po besedah avtorja romana »najbolj radikalen primer svoje generacije«.
Dvajset let po izidu romana se je Božič na zunanjo podbudo odločil za njegovo dramatizacijo in nastala je drama Šumi, ki se – kot lahko beremo v vsemogočih medijskih najavah - odmika od vsebine romana in osredotoča na odnos oče-sin, moč in zavezujočnost dane besede ter problematiko izročila, tj. Tistega, kar nas kot posameznike presega.
Šumi je v teh dneh doživel tudi prvo odrsko postavitev v Slovenskem mladinskem gledališču v režiji Vinka Möderndorferja. Protagonisti drame, ki zarisuje Božičevo antirealistično naravnanost in usmerjenost h gledališču absurda, so ujeti v čakalnico na želežniški postaji. V Šumi in druga prizorišča pa se selijo z golo močjo besede, konkretneje z enoglasnim citiranjem didaskalij ali pa z zaklinjanjem in ponavljajočim gibanjem po omejenem prostoru.
Besede bi tako lahko imeli za glavne protagonistke Šumija. Ne samo, da obvladujejo premike po prostoru in času, temveč tudi življenja dramskih likov. Naslovnega Chubbyja preganja zaveza očetu, slednjega častna obljuba jugoslovanskemu kralju, Barbaro obkladanja drugih s kurbo, avtističnega Gerija materine zahteve po prebiranju časnikov, Gerijevo mater novinarski zapisi, Marijo narednikove besede, narednikovo ženo molitev.
Nemoč junakov prehaja v posamezne izraze norosti, ki pa se ne iztekajo v popolno nerazumljivost in nerazumljenost, saj zmore vsak od likov zbuditi sočutje. Sočutje, ki je nekatere v publiki pripeljalo do pravcatega katarzičnega joka.
Pa vendar tako katarzičnost kot potrpežljivo razumevanje vsake od predočenih pozicij dosežeta svojo mejo v aktu posilstva Chubbyjeve bosanske polsestre Ljerke, morda edinega lika, ki ga ne obsedajo besede, temveč očetova cigaretnica, in ki se v večinsko slovenskem okolju norcev in noric, obstrancev in outsajderk počuti še bolj outsajdersko.
Marginalna pozicija v margini in direktno nasilje s strani obrobja, od katerega bi kakopak pričakovali odptost in svobodomiselnost, pripeljeta Ljerko v obupan skok pod vlak, Chubbyja, sicer uporniškega poeta jedkega jezika, pa v skok na vlak in pobeg v neznano. Eskapizem »najbolj radikalnega primera svoje generacije« gre tako razumeti v Božičevi kritični naravnanosti do šumijevcev, ki jih je v svojem romanu označil za večne postopače, podvržene nekoristnemu modrovanju o rečeh poezije in literature.
Seveda ne gre za pometanje z literaturo in poezijo kar tako, temveč za vprašanje naše obsedenosti z njima. Obsedenosti z izročilom, ki nam morda lahko daje minimum identitetne gotovosti, a nas hkrati zaslepi za čas, v katerem živimo. Kmalu po Chubbyju v Šumiju je bilo - dobesedno in metaforično - posilstvo BiH še kako aktualno, naši odzivi pa precej medli.
Če so za Šumijem in Chubbyjem ostale predvsem besede – bodisi napisane na zid ali pa papir - se gre v želji po prebitju lastnega kokona narcisistične norosti vprašati predvsem kakšno izročilo obseda današnjo pošumijevsko generacijo in kakšno vlogo lahko pri tem odigra gledališče absurda. Eno je gotovo, empatično vživljanje v vsako od možnih norih pozicij zna predvsem blokirati možnost delovanja in sprejmanja odločitev, ki jih trenutni čas zahteva.
Katarzi se je upirala Barbara.
Komentarji
komentiraj >>