* Black Noise oz. črni hrup, kot bi se glasil prevod v slovenski jezik, je med drugim definiran tudi kot zvokovno zatišje pred naravnimi katastrofami, recimo potresi ali poplavami. Človeška ušesa ga običajno ne morejo zaznati, nedvomno pa ga čutijo in dojemajo živali, kar pogosto dokazujejo z nenavadnim obnašanjem. Črni hrup je nekaj nedoumljivega, na vsak način zelo arhaičnega in povezanega z zemeljskimi pojavi, tudi tistimi, ki so se dotaknili Hendrika Weberja, stvarnika plošče, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov. Weber, najbolj znan pod sinonimom Pantha du Prince, je namreč ploščo Black Noise v veliki meri posnel v majhni švicarski vasici, ki leži visoko v Alpah in je bila pred desetletji žrtev velikega zemeljskega plazu, ki je vaške hiše dobesedno pokopal pod seboj.

Skozi terenske posnetke ta nezgoda odmeva tudi v zvočnem tkivu Weberjevega tretjega samostojnega albuma, ki ga lahko mirno označimo kot najbolj neobičajnega v njegovem opusu, četudi sta že prvi dve plošči predstavljali zelo zanimive in domiselne pristope k techno glasbi. Pri tem, da je Pantha du Prince v prvi vrsti techno glasbenik, po mojem mnenju kaže trmasto vztrajati, kljub temu, da se poslužuje celega seznama tehnik, ki sicer bolj pripadajo godbenim avantgardam in eksperimentalcem v elektro-akustični sceni. Tukaj mislim predvsem na Weberjevo tvorno sodelovanje z Joachimom Schützom in Stephanom Abryjem, ki sta v švicarskih Alpah z njim posnela celo vrsto improvizacij. Te je nehote zaznamoval tudi kup navlake, ki ga je ob njihovo hišo postavil že prej omenjeni zemeljski plaz in po katerem se je posredno poimenovala tudi plošča, s katero se Weber prvič pojavlja pri neodvisni in zgodovinsko še kako relavantni založbi Rough Trade. V tem je Pantha du Prince prvič resneje prekinil razmerje s Hamburško založbo Dial, pri kateri sta v letih 2004 in 2007 izšla njegova prejšnja albuma.

Dial se je v zadnjem desetletju in več izkazala kot skorajda vizionarska založba, ki je na svet spravila nekaj res prelomnih plošč in na ta način močno razširila meje tehnoidnih muzik. Pantha du Prince je bil že relativno zgodaj pomemben del založbe, še posebej v luči njegovih
Raziskovanj zvočnih možnosti, ki jih ponuja združevanje akustičnih in naravnih zvokov s tehnoidnimi principi glasbene produkcije. V tem slogu se odvija tudi plošča Black Noise, ki je v najbolj grobem smislu sestavljena iz techna, terenskih posnetkov narave in posnetkov folklornih izročil, ki bi jim v naših krajih našli vzporednice v tradiciji pritrkovanja. Ne upam si ugibati, kako tej stvari rečejo v Švici, ampak zadeva spominja na zelo veselo izvajanje na kravjih zvoncih, ki deluje skorajda meditativno in pa skrajno hipnotično, kot bi poslušali neke vrste švicarski »gamelan«, ki ga je Weber zavil v nadvse privlačne techno forme.

Prav v tem smislu se na plošči stalno premikamo med alpskim ambientalom in pa strukturiranimi techno ritmi, ki pa vedno zvenijo skrajno »organsko« in s tem tudi zelo dostopno. Prav zaradi teh dveh komponent sta tako zelo posrečena tudi Weberjeva prva dva albuma, s katerima se je že začel imenovati »romantični konceptualist«, pri čemer lahko zlahka vztraja. Poleg že omenjenih sodelavcev, Joachima Schütza in Stephana Abryja veja omeniti, da so pri ustvarjanju plošče sodelovali še drugi gostje, med drugim tudi Noah Lennox, znan tudi kot Panda Bear ter Taylor Pope iz skupine !!! (beri Chk Chk Chk) in LCD Soundsystema. Zabavna druščina torej, ki je osnovala nadvse posrečen techno album ...

pripravil Jure Matičič