Skratka, teza, ki jo tukaj zagovarjamo je ta, da bulmastif danes ni prisoten samo v slovenski politiki in medijih, ampak - če parafraziramo Fredrica Jamesona – lahko govorimo o »ogromni ekspanziji [paradigme bulmastifa] po vsem družbenem polju, do točke, ko lahko rečemo, da je vse v našem življenju – od ekonomske vrednosti in moči [slovenske] države do praks in prav do strukture psihe same – postalo [bulmasifirano] v nekem izvornem, pa vendar neteoretiziranem smislu.«
»Bulmastif je pasma psa, ki je v Sloveniji manj prisotna kot drugod po svetu. Ta pasma izvira iz Anglije, kjer so s križanjem angleškega buldoga in mastifa želeli doseči psa, ki bi imel vso moč in mogočnost mastifa oz. angleške doge in pa osebnost buldoga, katerega odlikujejo prijaznost in zanesljivost, ter velika količina poguma, kar omogoča buldogu, da je lahko dober čuvaj. Buldogov problem pa je plečna višina, ki ne preseže štiridesetih centimetrov, zato ga mnogi, ki se v splošnem ne bojijo psov, enostavno ne jemljejo resno. Po drugi strani ima mastif po navadi še štirideset dodatnih centimetrov, kar ga naredi robustnega, velikega in strah vzbujajočega.«
Tovariši napihovalci: zdravo! – in lepo pozdravljeni na začetku druge devetine enaindvajsete izdaje redne sredine jutranje rubrike Napihovanje. Pravkar ste poslušali del razlage pojma »bulmastif« iz slovenske Wikipedije. Pričujoči tekst smo le delno copy-pastali zaradi tega, ker je naša številna ekipa trenutno zelo utrujena in na splošno brez inspiracije – delno pa zaradi tega, ker so naši člani utrujeni in brez inspiracije prav zato, ker so jih njihove najnovejše zakulisne politične in medijske raziskave ter različne spletne povezave vedno pripeljale do … jebenega bulmastifa!
Hoteli smo recimo raziskati ozadje včerajšnjih polemik o novem družinskem zakoniku, vendar nas je v ozadju teh polemik čakal nihče drug kot - bulmastif! Poslanci so se namreč delali, da razpravljajo o novem družinskem zakoniku, čeprav so v bistvu ves čas razpravljali o homoseksualnosti. Vendar je po drugi strani - z neke druge, metafizične ravni - na pričujočo razpravo o homoseksualnosti ves čas padala ogromna senca bulmastifa. In sicer ne samo v govoru Z.J. Plemenitega, ki je odkrito povedal, da je »v naši državi spolno občevanje s psi očitno nekaj običajnega«. S tem se lahko samo strinjamo, vendar ne v smislu, v katerem je to izjavil gospod Jelinčič.
V tem smislu se nikakor ne moremo strinjati z gospo ministrico Katarino Kresal, ki je včeraj na Facebooku napisala, da nas pričujoča razprava o homoseksualnosti »vrača v devetnajsto stoletje«. Mnenja smo namreč, da je fenomen bulmastifa - ki je bil dejanski dispozitiv pričujoče razprave, kot tudi vseh trenutnih političnih sporov v Sloveniji – nek zelo sodoben in aktualen operativni mehanizem slovenskih politikov – tako levih kot desnih.
Če se recimo spustimo v pavšalno analizo že stokrat analiziranega spisa Janeza Janše z nazivom »Boga ni. Vse je dovoljeno«, ki ga je pred desetimi dnevi objavil na uradni spletni strani SDS, bomo presenečeni ugotovili, da naš Janez kot predstavnik vseh Janezov, v bistvu sploh ne govori o dilemah junaka Dostojevskega, o zločinu in kazni, o dobrem in zlem, o levici in desnici - ampak da se vse njegove besede v bistvu skrivnostno nanašajo prav na fenomen bulmastifa!
Pričujoči fenomen v slovenski družbeni realnosti tako dobiva pomen, podoben tistemu, ki je v družbi antične Grčije pripadal troglavemu psu Kerberu. Nek drug Janez, namreč Janez Markeš, verjetno misli na to povezavo med bulmastifom in Kerberjem, ko nas v naslovu svojega komentarju Janševega teksta v zadnji Sobotni prilogi poziva naj »ločimo duhove«. Ko je znano, je bil Kerber v grški mitologiji troglavi pes, ki je pazil, da ne bi kakšna umrla duša zbežala iz Hada in da ne bi kakšna živa duša vstopila.
Postavlja se seveda vprašanje, zakaj se je prav pasma bulmastifa tako lahko fantazmatsko razširila po psihi slovenskega političnega in medijskega prostora. Menimo, da je bil fantazmatski potencial bulmastifa omogočen z njegovo veličino, saj je arhetipski problem povprečnega Janeza enak problemu buldoga, ki ga navaja Wikipedija. Spomnimo se, kaj tam piše: »Buldogov problem je plečna višina, ki ne preseže štiridesetih centimetrov, zato ga mnogi, ki se v splošnem ne bojijo psov, enostavno ne jemljejo resno.«
Skratka, teza, ki jo tukaj zagovarjamo je ta, da bulmastif danes ni prisoten samo v slovenski politiki in medijih, ampak - če parafraziramo Fredrica Jamesona – lahko govorimo o »ogromni ekspanziji [paradigme bulmastifa] po vsem družbenem polju, do točke, ko lahko rečemo, da je vse v našem življenju – od ekonomske vrednosti in moči [slovenske] države do praks in prav do strukture psihe same – postalo [bulmasifirano] v nekem izvornem, pa vendar neteoretiziranem smislu.«
Jameson v svojem klasičnem tekstu o postmodernizmu kot kulturni logiki poznega kapitalizma sicer govori o razkroju avtonomne sfere kulture z njeno eksplozivno širitvijo po vsem družbenem polju. Pa vendar smo lahko besedo »kultura« v zgornjem citatu brez problema zamenjali z besedo »bulmastif«, zaradi tega ker je prav »bulmastif« tista kulturna paradigma, ki jo danes lahko najdemo v vseh porah slovenske družbe. Po našem mnenju gre namreč za glavni estetski, politični in kulturni princip našega časa. Da sklenemo: če se je Fredric Jameson nekdaj skliceval na postmodernizem kot na 'kulturno logiko poznega kapitalizma', mogoče mi s terminom »bulmastif« lahko imenujemo kulturno logiko slovenskega tranzicijskega kapitalizma.
Za konec še nek nasvet iz Wikipedije:
»Kot vsak pes (mogoče je to pri bulmastifu še bolj vidno in opazno zaradi njegove osebnosti), ima tudi ta svoje navade in rituale. Je nenaklonjen spremembam (posebej če so zanj neugodnejše) in se nerad odpoveduje priboljškom. Zato ga je potrebno že zgodaj dobro naučiti, kaj pomeni beseda »NE« in tako zagotoviti, da ne bi preveč stvari delal po svoje.«
ODPOVED: Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje!