Za desnico je značilno, da je dobro organizirana in da se tako imenuje tudi zato, ker zelo rada prehiteva po desni. Pozorna državljanka, državljan sta najbrž opazila, kako vehementno je desnica pri nas pograbila ulične, pollegalne metode in se namerava to pomlad – z izgovorom, ki je žal povsem pravilen, namreč da je levica povsem nesposobna in razsuta – vrniti na izhodišče.

Druga republika naj bi se po De Gaulleovem zgledu pete francoske republike konstituirala na ulici oziroma na hodnikih. Poglejmo si zadevo prav od blizu, z mikroskopskim pogledom na njeno izhodišče. Današnja teza je, da radikalna levica nima nikakršne politične moči, ker si je Janša ročno prisvojil njene metode. Še pred izvolitvijo SDS so namreč strukture na skrajni levici v nekaj letih od konca prejšnjega stoletja ponudile paleto alternativnih vzorcev, ki jih s pridnim opazovanjem in beleženjem seveda ni bilo težko obrniti v svoj prid. Odveč je poudariti, da obstoji temeljna razlika, ali se ulične metode uporabljajo na sami ulici, zlasti ko se njihov arzenal naperi proti lastninskim razmerjem in kapitalizmu kot takemu, ali pa se k njim zateče parlamentarna stranka. Kadar se ulične metode uporabijo na državni ravni, potem temu rečemo s staro, zanesljivo besedo – fašizem.

Obrat je v zadnjih petih, šestih letih na lokalni ravni prinesel novum, sam obrat je pač natanko obraten od tistega, kar je bilo pričakovati. In ustvarja neznosno getoizacijo, drobljenje sil. Desnica vztrajno posnema način delovanja antifašističnih sil in jih nič manj vztrajno uporablja za svoje kaotične cilje, razsuti državo do konca in se potem obnašati po dveh možnih – in obeh črnih – scenarijih. Ni da bi se človek zatekal k teorijam zarotništva, toda že v AKC Metelkova najdemo lep primer zlorabe državnega aparata. Najpoprej sta trobili Mag in Demokracija porabili deset in več let, da sta z anonimnimi pismi, novinarskimi pogromi, insinuacijami o množični narkomaniji in občim sovražnim govorom izničevali trud in delo kulturno-socialnega centra, potem so vrhovne desne stranke začele pošiljati na teren kmetavzerje, da so vsiljevali svoj model kulturnosti, nazadnje pa so združene enote vseh sredinskih partij (mar imamo sploh še katere druge?) razparcelirale še mlado politično gibanje, ki je bilo izostreno in uspešno proti Natu in skeptično do lakajskih potez na državni ravni.

Dokler je bila Metelkova geto, so bili problemi drugje, napaka – ali pa političnofilozofska sreča za vse nadaljnje uvide – pa je bila, da se je Metelkova odprla. En sam okoliški grafit iz obdobja, ko je bilo treba metelkovski odprtosti (natančneje rečeno: odprtemu mestu ljubljanskemu nasploh) narediti konec, pove vse o nakani tukajšnje desnice: »Če ne moremo na stadionu, bomo pa tukaj!« Kadar se v kulturno bogato, predvsem pa širšim množicam dostopno življenje vmešajo red-necks in razni drugi provokatorski janezi, tedaj policijski sistem sploh nima več težkega dela. Temeljna napaka Mestne občine Ljubljana je bila stara, a se je v ključnem času pokazala za usodno – mesto ni bilo sposobno pravočasno in ustrezno zaščititi Metelkove pred državnim terorjem. Barbarsko rušenje Male šole leta 2006 je pokazalo, kam gredo silnice – od te točke naprej se že prej neenotna levica ne more več konsolidirati in je pahnjena tja, kjer je nekoč že bila, a si tega vsekakor ni želela še enkrat – v neprostovoljen geto.

Prav nič nenavadnega ni, da se Metelkova posihmal oprime zlasti agresivne koncertne dejavnosti, pestre glasbene ponudbe na svetovni ravni. Ponudba raznih muzik je – s častno izjemo politično-socialne dejavnosti Infoshopa – vse, kar je ostalo od levega naboja. Če kdaj, potem je danes čas, da se glasbena dejavnost postavi kot blok, kot fronta. Štirje najmočnejši ponudniki v mestu Ljubljana so trenutno Metelkova, Kino Šiška, Cankarjev dom in Španski borci. Že njihova imena povedo precej in so lahko v ponos, z minimumom usklajenosti pa lahko vsi skupaj držijo tisto osnovno ali celo vrhunsko raven, ki mladim in malo manj mladim predoči, za kaj pravzaprav globalno gre in kje tiči prevara. Pisec tehle vrstic si ne dela nekakšnih utvar, da bo glasbena fronta lahko kar tako čez noč postala politični subjekt, a nastavki so v Ljubljani vsekakor plodni. Navsezadnje imajo tudi bogato tradicijo. Zadostiti pa morajo nekaterim ključnim kriterijem, ki prepogosto umanjkajo.

Vsi promotorji, promotorke raznih muzik se morajo seveda zavedati temeljnega momenta, da vedo, koga in kaj predstavljajo, ena stvar pa se zdi domala usodnega pomena, če hočemo z glasbo nadaljevati tisto, kar je Metelkova, vzemimo, pred desetletjem postavila na politični, teoretski, ideološki ravni. Pri promociji glasbe, pri organizaciji koncertov je treba paziti na zvok. Takoj ko gresta glasba in zvok pri promociji vsaksebi, in zapažamo, da pri marsikom tudi gresta, je boj težji. Enotnost glasbe in njenega zvoka sta bistvena. Kadar to zvezo pograbi in prepozna še pričujoči radio, kar se zgodi nemalokrat, tedaj smo na najboljši poti, da Ljubljana zazveni po svoje in da plešemo poleg levega zvočnika, pri čemer se dobro sliši tudi desni. Seveda pri zvoku nimamo v mislih zgolj banalnosti ozvočenja, subjektivnosti ozvočevalcev, pač pa posebno pozornost, ki vključuje vzgojo, izobraževanje, občinstvo, izbiro primernega prostora, družbeni volumen, družbeno zvočno dinamiko, če hočete.

Tisto, čemur na Jamajki pravijo »good sound system« je treba v teh časih vzeti zelo dobesedno. K sreči nam gre na roko izjemno nazoren padec kvalitete in indikator stanja desne stvari, kot sta se pokazala z »Narodno-zabavnim rockom« na Emi. K sreči je politika večinskih medijev, kar zadeva glasbo, tako neznosna, nizkotna in prostaška, da izbira ni nevemkako težavna. K sreči se bo Sazas razkrinkal sam. Optimalen zgled za nas bodi kar Chicago. WNUR, tamkajšnji »Radio Študent« ima namreč pri sebi zapisan slogan »The sound of Chicago«. Z njim in hudimi napori med muzičisti se jim je posrečilo ustvariti tisto, kar je bilo še pred desetletji nezamisljivo: Muzičisti podpirajo drug drugega, ne getoizirajo se po žanrih in podžanrih, nimajo tihih vojn med elektrofonijo, elektroakustiko in akustično prezentacijo, med rockerji in jazzerji, med hiphoperji in nojzerji, pač pa obiskujejo nastope drug drugega, si pomagajo v stiski, delajo nove in nove kombinacije bendov...

Predvsem pa so v tej enotnosti šli na ulice, celo klasiki, seveda predvsem tisti, ki so se že prebili do XX. stoletja. The sound of Chicago je zazvenel tam, kjer se je zdelo, da že vlada nekdo drug – bedna kmetavzerska večina s svojo imitacijo zvoka in popačenimi muzikami. In to pomlad bo v Ljubljani po koncertnih napovedih vsekakor spet dovolj priložnosti, da se poenotimo v ponudbi dobrih muzik. Če smo se kdaj v življenju težko ubranili kmetavzerja v klubskem ozračju kje za šankom, ga bo izborna muzika »v živo« zagotovo odbila. Prijel se bo za ušesa, odtaval na svoj goveji dom in nikdar več ga ne bo blizu. Naj zaključimo: Glasbena ponudba, ta neverjetna sila Ljubljane je seveda nenehoma tik pred tem, da poenoti svoj sound, poteza bo seveda tudi na drugih subjektih. In če bomo imeli srečo, se bo s koncerti vred spet rodila teorija tega trenutka, nadvse srečni pa bomo, če se bo v brezumju oblikoval tudi poseben sleng, recimo mu nov medgeneracijski diskurz, ki bo vnovič lahko izkopal bogat kulturni in človeški kapital, sistematično uničevan slabih dvajset let, ne glede na domnevne politične barve partitokratske dežele po imenu Slovenija.

V današnjem Terminalu je za zvočno poenotenje plediral Miha Zadnikar.