Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ERRORIST: Hovercraft (Rx:Tx, 2009) (ponovitev 16.3.2010 ob 00.30) (3190 bralcev)
Torek, 9. 3. 2010
goran



Miha Milek alias Errorist s svojim dolgometražnim prvencem ponuja razmeroma svežo in v kontekstu domače produkcije novo različico elektroakustike, ki melanholičnost večih raznorodnih tradicij (drone, neofolk, dubovska elektronika, improvizacija,...) nadgradi z bogato atmosferičnostjo in sebi lastnimi domislicami, kar je pri tovrstnih muzikah prej izjema kot pravilo. (v celoti!)

* Konec minulega leta je luč dneva ugledal eden zanimivejših ploščkov domačih glasbenih ustvarjalcev. Albumu ‘Hovercraft', pod katerega se je podpisal Miha Milek alias Errorist, v dobro štejemo že dejstvo, da ponuja vsebine, ki v Podalpju doslej niso dobile priložnosti. Res je tudi, da tovrstni različici elektroakustike v dejavnejših miljejih počasi že zmanjkuje tal pod nogami, toda v isti sapi je potrebno dodati, da se Milek tej iztrošenosti uspešno izogne. Sicer ne stori nobene revolucije, a občasni posegi v tiste mestoma celo trendovske nastavke, glasbo z albuma ‘Hovercraft' postavijo v razmeroma svež kontekst. Še toliko bolj torej skozi prizmo praktično neobstoječe tovrstne domače produkcije. Najbolj sorodne ustvarjalce mu lahko poiščemo kar v kolegih pri založbi Rx:Tx, ki je pravzaprav edina domača znamka, ki tovrstno neklubsko elektronsko glasbo postavlja v bolj opredeljiv pop format.

Milek je na domačem glasbenem prizorišču precejšnja neznanka. Doslej je objavil le dve skladbi na kompilacijah ‘K4 Format', na katerih so prostor dobili nekateri zanimivejši domači ustvarjalci elektronskih muzik, menda pa ga je bilo še pred izidom prvenca moč slišati tudi v koncertni različici. S ‘Hovercraftom' sedaj zaokrožuje svoje zvočno ustvarjanje iz preteklih nekaj let. Prav dejstvu, da je album nastajal dlje časa, pa najbrž lahko pripišemo raznovrstnost materiala, za katerega se zdi, da se napaja iz raznoterih tradicij. Naj si bo to izvrstno naplasteno dronanje, spogledovanje z downtempo muzikami, dubovskimi odvodi, neofolkovsko estetiko ali celo z nastavki elektroakustične improvizirane godbe, kakršno denimo zasledimo pri cenjeni založbi Erstwhile. To pestrost raznorodnih tradicij pa Mileku - mestoma sicer nekonsistentno - uspe povezati v koherentno celoto. Tako skozi sam nabor zvokov in še raje skozi gradnjo atmosfere, ki je resda izrazito melanholična, toda povsem nenaporna. Kot nalašč za sanjarjenje pred zoro, denimo.

Kombiniranje akustičnih in elektronskih tradicij je svoj vrhunec doživljalo pred kakšnimi petimi leti, potem pa so prečenja, ki so se vedno bolj nagibala na stran neofolkovskih muzik, začela izgubljati svoj pravi potencial. Značilna melanholičnost se je vse preveč spogledovala s patosom, še bolj pa je zmotilo zatekanje ustvarjalcev v vedno iste klišeje. Tega so se lotevali tako osredotočeno (ali pa ne-osredotočeno), da na koncu med njimi sploh ni bilo več mogoče potegniti ločnic. Zdelo se je, da vsa tovrstna produkcija prihaja iz iste celice, zato je zaton folkovske elektroakustike pravzaprav povsem upravičen. Da pa se v tovrstnem kombiniranju akustike in elektronike še vedno skriva potencial, sedaj s ploščkom 'Hovercraft' dokazuje tudi Milek. Uspešnost albuma lahko deloma naslonimo na bolj subtilno prekrivanje akustičnih in elektronskih zvokov, kot je to sicer v navadi pri stereotipnih neofolkovskih elektroakustičnih praksah. To početje se denimo pojavi v ospredju predvsem v brnečih teksturah, pod katerimi pritajeno odmevajo sledi akustičnih inštrumentov. Zanimiv trenutek odpre tudi neprisiljeno sprehajanje med folkovsko psihedelijo in skoraj povsem klubskimi ritmi. Resda so se tovrstnih posegov nekateri producenti že lotevali v preteklosti, vendar pa se zdi, da je estetika, kot se je loteva Milek, za take posege precej manj prožna, zato kontrast poslušalca mestoma ujame na levi nogi.

Ker gre za razmeroma obsežen album, dinamika v zadnjem delu plošče nekoliko pojenja. Morda predvsem na račun manj zaprašenega zvoka, s katerim se izgubi atmosferičnost, ki zaznamuje prvo polovico. Kljub temu pa gre za album, s katerim avtor izpostavi dovolj samosvojosti in celo svežine. Še toliko bolj seveda v kontekstu zaspane ali pa kar neobstoječe tovrstne domače produkcije.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>