Sreda, 10. 3. 2010
mcolner
V oddaji Art-Area lahko tokrat prisluhnete prispevkoma iz dveh večjih skupinskih razstav velikih muzejev v bližnji okolici, graškem Kunsthausu in zagrebškem MSU. Predstavljeni, obdelani in ovrednoteni bosta obe za domače razmere megalomanski prireditvi, za več informacij pa smo pred mikrofon povabili tudi predstavnike obeh institucij.
- razstava 'Catch Me! Grasping Speed', Kunsthaus Graz
- razstava in nagrada T-HT, MSU Zagreb
več v nadaljevanju...
Oddaja Art-Area je tudi tokrat opravila pregled in refleksijo dogajanja na širšem prizorišču sodobne likovne umetnosti. Avtorja sva se posvetila razmisleku o različnih tipih skupinskih razstav na podlagi dveh aktualnih primerov, ki se odvijata v bližnji okolici. Tudi tokrat bo večji del prostora namenjen pogovoru s snovalci oziroma kuratorji pričujočih razstav. Miha si je ogledal prestižno skupinsko razstavo 'Catch Me! Grasping Speed' v graškem Kunsthausu ter pred mikrofon povabil kuratorko Katrin Bucher Trantow. Ta mednarodna selekcija izkazuje poseben in širok tematski nabor avtorjev ter del, ki se na različne načine posvečajo osrednji tematiki - hitrosti.
Ida se je posvetila veliki korporativni razstavi podjetja T-HT, ki razpisuje nagrado za štiri izbrane umetnike. V razstavnih prostorih Muzeja suvremene umjetnosti v Zagrebu so tako predstavljena dela štiridesetih domačih umetnikov, ki nedvomno sodijo v sam vrh domače produkcije. Za nekaj več dejstev o tovrstnem tekmovalnem in preglednem načinu delovanja je Ida pobarala predstavnika za stike z javnostmi, Bruna Bahuneka.
Le streljaj čez zeleno državno mejo, v graškem Kunsthausu, je pred dvema tednoma svoje odprtje dočakala razstavna produkcija, naslovljena 'Catch Me! Grasping Speed', ki je nastala pod taktirko kuratorke Katrin Bucher Trantow. Ta postavitev obravnava različne avtorske pristope, ki se v svojem vsebinskem in formalnem pogledu dotikajo fenomena hitrosti. Glede na dokaj omejeno selekcijo, v kateri sodeluje okoli dvajset avtorjev, je le-ta generacijsko zelo razgibana, saj zajema celotno obdobje 20. stoletja z dodanim desetletjem novega tisočletja.
Govora je torej o izjemno širokem pojmu, ki ga povzema osrednja tematika. Hitrost je bila v širšem polju likovne umetnosti obravnavana ničkolikokrat, zato tovrstni manjši nabor umetnikov in njihovih del ne more ponuditi realnega vpogleda v predstavnost tega pojma. A to tudi ni bil namen pričujoče razstave v Kunsthausu.
V preteklosti so številne ustanove na tovrsten didaktičen način izvedle več razstavnih produkcij, ki s svojo bleščavostjo in množičnim naborom avtorjev privabljajo večje število obiskovalcev. Ti prihajajo na račun posameznih velikih imen, ki so vključena v širše postavitve in iz njih izstopajo. Eden bolj očitnih primerov v bližnji okolici se je zgodil z razstavo 'Exact + Different, Art and Mathematics from Dürer to Sol LeWitt' v dunajskem MUMOKu. Pred slabima dvema letoma se je torej na več tisoč kvadratnih metrih predstavila nepregledna množica del umetnikov iz različnih umetnostnih in zgodovinskih obdobij. Obiskovalec je bil praktično zasut z različnimi artefakti na dano temo, ki so se v lastni množici izgubljali.
Razstava v graškem Kunsthausu je ustvarjena veliko bolj premišljeno in predvsem manj pretenciozno, saj namenja več prostora posameznim avtorjem, da le-ti ne potonejo v množici sorodnih del. Kuratorka Katrin Bucher Trantow je ubrala zanimivo kombinacijo predstavljanja umetnikov, med katerimi je vsaj polovica domače provinjence, medtem ko so na drugi strani izpostavljena dela velikih zvezd mednarodnega umetnostnega prizorišča. Tako se delo domačega tandema Peter Fischli & David Weiss sooča s prezentacijo zgodnjih znanstvenih poskusov Ernsta Macha, ki je ob koncu 19. stoletja s pomočjo fotografije želel ujeti podobo stisnjenega zraka, ali z delom ameriškega zvezdnika Eda Rusche.
Celoten nabor projektov ne skuša zgolj zadostiti vpetosti v osnovni tematski okvir, pač pa raziskuje in preizprašuje njegove meje, ki so vselej odvisne od interpretacije, v tem primeru kuratorja. A dejstvo ostaja. Razstava 'Catch Me! Grasping Speed' se predstavlja predvsem z močnimi deli, ki jih je mogoče brati tudi povsem izvzeto iz celostnega konteksta. Hitrost v pričujoči postavitvi ostaja zgolj vodilo, ki omogoča vpogled v fizične in povsem metaforične aspekte tega širokega in večplastnega pojma.
Po zapisih Katrin Bucher Trantow je hitrost v sodobnem svetu postala vsesplošna metafora za vse novo in vroče, simbol razvoja in gonilna sila življenja samega. Stereotip sodobnega in uspešnega človeka v zahodnem svetu je povezan prav s svetlobno hitrostjo bivanja, komunikacije in konzumiranja različnih dobrin. Hitrost je postala ključni faktor tudi v polju umetnosti, saj množičnost produkcije zvedavemu gledalcu ali strokovnjaku ne omogoča večjega poglabljanja v posamezna umetniška dela. Ta zaradi kompleksnosti, dolžine ter širšega konteksta, nujnega za razumevanje celote, mnogokrat privedejo do dejstva, da ostanejo nedojeta in pavšalno obdelana.
Raztava 'Catch Me! Grasping Speed' ubira v tem segmentu neko srednjo pot. Zasnovana je izrazito vizualno, brez večjih tekstovnih obrazložitev v samem razstavnem prostoru. Njen obseg zahteva od pozornega gledalca kakšni dve uri porabljenega časa. To pa je sprejemljivo tako za stroko kot širšo javnost.
Vsebinska komponenta te izvorne produkcije poskuša obdelati kar se da veliko aspektov pojma hitrosti, vendar na subtilen način brez pretirane ilustrativnosti. In hitrost je v tem primeru večkrat namerno sprevržena v lastno protipomenko. Pojem hitrosti je - kot rečeno - skrajno večplasten in izjemno relativen. Generacija italijanskih futuristov z Marinettijem na čelu je to dojemala kot popolno idealizacijo in temelj prihajajočega, tehnološko naprednega sveta, in to v času, ko hitrost v današnjem smislu še ni bila dosežena. Futurizem pa vsekakor pomeni logično zgodovinsko izhodiščno točko tega razstavnega projekta.
O razstavi 'Catch Me! Grasping Speed' smo se pogovarjali s kustosinjo graškega Kunstahausa in avtorico pričujoče postavitve, Katrin Bucher Trantow.
V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu so konec februarja tretje leto zapored odprli razstavo za T-HT nagrado, ki jo za preteklo leto podeljuje hrvaški Telekom. Žirija, ki jo bomo predstavili kasneje v intervjuju, je od 232 prijavljenih del izbrala 40 del hrvaških avtorjev, ki so predstavljena tudi na razstavi v MSU. Dela se seveda med seboj razlikujejo po obsegu in medijih, in kajpak po kvaliteti, čeprav bi splošno klimo lahko ocenili za precej zanimivo. Postavitev je delo kustosinje Mirela Ramljak Purgar, ki v novih prostorih muzeja očitno ni imela problemov s prostorsko stisko. Vsakemu delu je namenila dovolj obsežen prostor. Dela ne udirajo druga v drugo, ravno tako pa ne moremo govoriti niti o posebno premišljenem prepletu in medsebojni kontekstualizaciji del.
Vidno je, da so bila dela postavljena predvsem z namenom reprezentacije in ne toliko kot neka enotna razstava. Na podlagi razstavljenih del bo 21. marca žirija izbrala tri najboljša dela, ki si bodo zaslužila mesto v stalni zbirki muzeja z odkupom v vrednosti okrog 10 tisoč evrov. Manjšo nagrado v vrednosti 2 tisoč evrov pa bo lahko izglasovala publika. Ker je razstava na nek način tekma za prve pozicije v hrvaškem umetnostnem svetu, se bomo tudi v Art-arei osredotočili na dodeljevanje plusov in minusov delom, ki jih osvetljujemo kot potencialne dobitnike prestižnih odkupov.
Razstava za nagrado T-HT povzema odmevnejše umetniške projekte, ki so nastali ali bili javno predstavljeni v letu 2009. Ker se nahajamo v novih prostorih MSU je sorazmerno logično, da so se nekateri umetniki usmerili v obravnavo same muzejske tematike. Zoran Pavelić je to napravil precej uspešno s serijo fotografij stoječega konzervatorja v beli halji brez glave; precej ponesrečeno pa Ana Barbić Katičić z arhitekturno črtno risbo galerijskega prostora z Mondrianovo sliko. Na razstavi se pojavi še nekaj slikarjev, a za docela uspešno delo na področju aktualizacije slikarstva bi ocenila le Zamućene naracije Elvisa Krstulovića.
Fotografija zastopa nekoliko manjšo vlogo, saj lahko kot kvalitetno, vsebinsko-konceptualno in formalno zaokroženo ocenimo le serijo Sandre Vitaljić. Na večjih formatih je posnela melodične hrvaške krajine, ki pa v ozadju nosijo travmatični pečat domoljubnega boja, ki je divjal na teh območjih v 90. letih. Pri ostalih avtorjih nastopa fotografija zgolj kot dokumentarni material in je zato s tega gledišča manj zanimiva.
Najmočneje je na razstavi zastopan video. A na prehodu iz fotografije v video ne smemo spregledati dveh del, ki verjetno ne konkurirata pri izboru za prva odličja, a sta izredno zanimivo interpretirali prehajanje med mediji. Construction workers lunching on a crossbean delo Luka Hrgovića je dobesedni prevod ene najbolj znanih fotografij Charlesa C. Ebbetsa, ki prikazuje delavce z leta 1932 pri gradnji Rockefeller Centra v New Yorku. Hrgović je situacijo oživel v obliki črno belega video dela. Drugo delo je prav tako posvečeno oživljanju statične podobe. Mirjana Vodopija je razstavila ogromno tapeto s posnetkom zelenja, ki pa v spodnjem desnem kotu nenadoma oživi kot video slika.
Video tvori konstitutivni del številnih projektov. Mnogi komentatorji že zdaj upravičeno opozarjajo predvsem na kompleksno arhivsko postavitev Marijana Crtalića Nevidni Sisak – Fenomen železarne. Problematiko železarskega mesta subtilno predstavi z umetniško tematiko, saj je tam dolga leta potekala kiparska kolonija, kjer so delavci in umetniki društveno izdelovali masivne železne tvorbe. Ti kipi danes, postavljeni v javni prostor, zarisujejo žalostno podobo zapuščenega mesta. Hkrati pričajo tudi o posebni identiteti mesta, ki je nekoč bilo zastavonoša solidarnosti med delavci in umetniki.
Pogosto med favoriti omenjajo tudi pretresljiv dvokanalni video Igorja Grubića, ki predstavlja brutalne napade na parado ponosa v Beogradu in sovražni govor v Zagrebu. Pri omembah video del se počutim primorana opozoriti tudi na humorni performativni video, v katerem umetnica Sandra Sterle – očitna športna amaterka – uprizarja bizarne, kreativne posege v športne panoge. Delo lahko beremo kot parodijo na povezovanje med umetnostjo in športom ali tudi na tekmovalni duh v umetnosti, s katerim je zaznamovana razstava za nagrado T-HT.
Poskuse več-medijske umetnosti bi pustili ob strani, ker na tem področju žirija ni izbrala konciznega projekta. Precej posrečena pa sta interaktivna filmska instalacija Dana Okija, ki prikazuje arhivske družinske posnetke in neinteraktivna instalacija Vlatke Horvat, ki prikazuje variacije postavljanja dveh parov dlani na bel kvadrat. Pri slednjih dveh delih je problematična njuna formulacija. Pri Danu Okiju interaktivnost nima globinskega učinka na vsebino dela, saj so kategorije izborov filmov preveč arbitrarne. Pri Vlatki Horvat pa se zdi, da bi delo zaživelo šele, če bi bilo interaktivno.
Nazadnje omenimo še poetično in najbolj presunljivo delo I speak true things Marka Tadića. Postavitev zaobjemajo zemljevidi s posegi magičnega realizma in pretresljiva fantazmagorična animacija na črnem odru, s črno črno zemljô.
Toliko o vsebini del. Več o razstavi in kontekstu sodelovanja s komercialnim partnerjem je povedal predstavnik za medije in organizator prireditve T-HT nagrade Bruno Bahunek z Muzeja sodobne umetnosti Zagreb:
Toliko za danes o sodobni vizualni umetnosti s strani ekipe Art-Aree in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 24. marca, ob 20. uri na frekvenci 89.3 Mhz. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder.
Komentarji
komentiraj >> Re: Art-Area 149: razstava Catch Me! Grasping Speed / Nagrada in razstava
:) [10/03/2010]
bravo ida & miha!!
odgovori >>
Re: Art-Area 149: razstava Catch Me! Grasping Speed / Nagrada in razstava
:) [10/03/2010]
enjoying the conversation...nice :)
odgovori >>